Že samo nastop na Giru je bil za vas uresničitev športnih sanj. Pripeljali ste se do Milana.

Ko sem pripeljal na trg Duomo pod katedralo, je bil to res krasen občutek. No, kronometer sem praktično res samo prepeljal. Bil sem že pošteno zdelan. Ni bilo več energije, da bi v vožnji na čas poskušal kaj več. Svoj osnovni cilj sem vseeno dosegel. Vse ostalo je bilo podrejeno Johnu Gadretu.

Je bilo v kraljevski gorski etapi predzadnji dan na prelaz Stelvio (2757 m) najteže? Premagali ste kar 219 kilometrov s 5900 metri višinske razlike ter pripeljali povsem na začelju skupine.

Vseskozi sem bil v Cavendishevi skupini. Na prelazu Stelvio smo ujeli še eno skupino, tako da nas je bilo skupaj skoraj sedemdeset. Ker pa smo skoraj vsi naenkrat pripeljali na prelaz, je tam zaradi gneče nastal kaos. Za vse ni bilo niti prostora, da bi takoj zapeljali čez ciljno črto. Kje je bilo najteže, pa bi težko izpostavil. Vsak dan je težak. Lažja etapa je lahka samo teoretično, v kakšnem drugem pomenu pa to ni. Ali je prisotna nevarnost, slabo vreme, slabo počutje ravno takrat... Vsak dan je svoja zgodba. Sam sem imel zagotovo več težkih trenutkov, gorske etape pa so bile fizično najtežje.

Giro velja za zelo lepo dirko. Ste s ceste s številko 17 videli kaj teh lepot?

Zelo malo. A je bilo čutiti, da se pri organizaciji zelo potrudijo prikazati del tega tudi gledalcem. Etapa v Assisiju se mi je zdela, da je bila ob pogledu s strani zelo spektakularna. Etapa do Sestri Levante je bila zagotovo tudi zelo lepa. Pa cilj v Milanu. Pogled s strani je sicer drugačen, a lepote je bilo videti tudi s ceste. To je lepa dirka. Vse to Italijani znajo izkoristiti na pravi način. Tu bi se kar strinjal s Hesjedalom, ko je dejal, da je Giro najtežja dirka na svetu v najlepši deželi. To so potrdili tudi moji kolegi iz Ag2r, da takih ekstremov na Touru ali Vuelti ni.

S 27. mestom ste bili v ospredju le v 18. sprinterski etapi, ki se je spuščala z Dolomitov do Vedelaga pri Trevisu.

V več sprintih sem bil spredaj, a sem svojo nalogo Bellettiju opravil že pred zadnjim kilometrom, tako da pričakovano nisem bil spredaj. V 18. etapi pa že nismo imeli več sprinterja zraven, pomagal sem Montagutiju, a ker se je v karavani nekje izgubil, sem se zapeljal čez cilj. Sprintal pa nisem. V sprinterskih zaključkih je pač tako, da se vse pomembno zgodi že prej, zadnji metri so le nianse. Pomembno je biti pravi trenutek na pravem mestu.

Kako ste videli razplet za končno zmago?

V zaključkih, ko se je odločalo, me ni bilo nikoli zraven. Največje presenečenje je tretje mesto De Gendta, tudi to, da Italijanov ni na stopničkah. Za mojo ekipo Ag2r je 11. mesto Gadreta razočaranje, saj je po moči na klancu sodil med sedmerico, a mu razplet etape na Stelvio ni šel na roko.

Kako se boste pripravili na naslednji Giro, če boste dobili priložnost?

Predvsem ga je pomembno začeti bolj svež, ne pa po nizu nastopov na klasikah in s tednom dni posebnih priprav. Tudi drugi, ki so vozili klasike, niso bili preveč opazni. Sam imam že več kot 50 tekmovalnih dni za sabo.

Kako se počutite po treh tednih naporov, v vseh razmerah, in poteh? Boste danes sedli na kolo?

Bom šel. Je tako lepo vreme, da bi bil greh, če ne bi šel.