Tako blizu, a hkrati tudi daleč. Slovenski prvaki v dvoranskem nogometu, Siliko z Vrhnike, so bili namreč na pragu uvrstitve med 16 najboljših moštev v evropski ligi prvakov. V odločilni tekmi proti Hitu iz Kijeva so vodili z 1:0, na koncu pa izgubili z 1:2 in sanj je bilo konec. Kljub temu so po prespani noči z doseženim zadovoljni. »Na neki način smo celo presegli pričakovanja. Omeniti moram, da nismo imeli sreče z žrebom. Od štirih skupin smo padli v najmočnejšo. Žal tudi z dvema ukrajinskima moštvoma, ki sta na ravni najboljših v Evropi. Mi pa še danes ni znano, zakaj sta bili v našem bobnu,« je tri tekme, na katerih so v dvorani na Kodeljevem po enkrat zmagali, remizirali in izgubili, ocenil domači trener Milivoje Simeunović.
Razprodana dvorana je s stoječim aplavzom nagradila njegove varovance, med katerimi ni profesionalcev, saj bodisi hodijo v službo bodisi študirajo. Dvoranski nogomet je tako za njih hobi, v katerem uživajo in zanj živijo. Doživetega v nekaj dneh seveda ne bodo nikoli pozabili, cilj pa je, da si podobno priložnost priborijo znova, kar pomeni, da morajo znova postati državni prvak. »To bo zelo težko. Naslov prvaka odkrito napadajo tudi nekateri drugi klubi, sploh Dobovec, ki ima zanimivo ekipo, ki napreduje iz tekme v tekmo. Seveda smo prvi favorit in od te vloge ne bežimo. Nam bo pa težko zadržati moštvo do konca sezone, saj so naši nogometaši tarča tujih klubov. Na srečo pa prihajajo novi, mladi,« se še zaveda trener vrhniškega moštva.
Vse je organizirano na višji ravni
Igranja na vrhunski ravni je v svoji karieri doživel veliko, saj je star vsega 17 let v prvi ligi igral za Vuko iz Ljubljane, potem ko se je odločil, da zamenja večje igrišče za manjše. Z razlogom. »Videl sem, da sem bil povprečen v nogometu in precej boljši v dvoranskem nogometu. Odločitev, da se nogometu odpovem, je bila logična.« To so bili časi, ko so tekme dvoranskega nogometa prenašali, sploh Dnevnikov turnir, ki so ga prvič organizirali leta 1975, je bil nekaj posebnega. »Lahko se je primerjal s Kutijo šibica, turnirjem, ki ga še vedno organizirajo v Zagrebu. Res je škoda, da ga ni več. Tedaj so bili del turnirja vsi najboljši tako v dvoranskem kot tudi klasičnem nogometu. Turnir je bil atraktiven, polfinalni tekmi in finalna so bile tudi na sporedu na televiziji. Spomini na ta turnir so lepi,« se spominja Ljubljančan, ki je bil vrsto let tudi nepogrešljiv del reprezentance, za katero je zbral 60 nastopov in dosegel 23 golov.
»Seveda je mojo in sedanjo reprezentanco težko primerjati. Je pa danes vse organizirano na višji ravni. Ko smo igrali mi, smo imeli na leto dva reprezentančna zbora in štiri prijateljske tekme, danes pa je tekem občutno več. Za reprezentanco sem igral 12 let, a imam le 60 nastopov. Zdaj fantje igrajo tri leta, pa jih zberejo 50. Igor Osredkar, ki je rekorder, ima že 200 nastopov, je pa res, da za reprezentanco igra že 20 let. Odgovoriti na vprašanje, ali smo tedaj igrali boljši nogomet, kot ga igrajo danes, je nehvaležno. Uvrstiti se na večje tekmovanje je bilo zahtevno, saj je na primer na evropskem prvenstvu igralo le osem najboljših reprezentanc.« Danes 49-letnega trenerja je pot vodila v tujino, v Italijo, Rusijo in na Hrvaško, a tedanje pogodbe niso bili astronomske in niso zagotavljale lagodnega življenja. »Recimo, da so bile pogodbe kar v redu, je pa res, da se dvoranski nogomet po zaslužkih ne more primerjati z nogometom. Boljši igralci tudi danes zaslužijo solidno, a ne gre za astronomske zneske, da ne bo pomote.«
Zagotavljati denar ni enostavno
Tudi sicer je dvoranski nogomet v senci nogometa, ki je posel, v katerem se obračajo milijarde. A bi po besedah sogovornika lahko bilo drugače, če bi država imela večji posluh do športa. »V drugih državah so zakoni pisani tako, da gredo športu na roko. Celo na Hrvaškem so sprejeli zakon glede vlaganja v šport, zato so podjetja bolj motivirana, da zagotavljajo potrebna sredstva. Dvoranski športi, tudi košarka in rokomet, imajo težave s pridobivanjem pokroviteljev, edina svetla izjema je nogomet. Žal je dvoranski nogomet v njegovi senci in tako bo vedno. Zagotoviti nujno potrebna finančna sredstva ni enostavno.«
Igralsko kariero je zamenjal za trenersko. Na prvi pogled deluje umirjeno, a sam pravi, da je energičen in vsake toliko dvigne glas. Je pa prepričan, da je težje biti trener kot pa igralec. »Ko si enkrat trener, je to služba, katere delovnik je vseh 24 ur. Pep Guardiola je nekoč rekel, da če si trener, moraš biti nor. Trenerstvu se je treba posvetiti maksimalno, če želiš biti uspešen. O dvoranskem nogometu in svojem moštvu razmišljam ves čas. Želim biti vse boljši in boljši.« Kljub vlogi, ki mu je pisana na kožo, pa ga na treningih zamika, da občasno zaigra s svojimi varovanci. A se zaveda, da ni več mladenič. »Leta so naredila svoje. Pred nekaj leti bi verjetno še lahko igral v prvi slovenski ligi, danes pa ne več. Ne bi imelo smisla. Seveda pa na treningih kdaj zakrpam kakšno luknjo, če nas je premalo.«
Izidi turnirja na Kodeljevem: Hit Kijev – Forca 10:2 (5:1), Siliko Vrhnika – Aurora Kijev 2:2 (0:1), Aurora – Hit 0:5 (0:2), Siliko – Forca 4:2 (2:2), Forca – Aurora 0:10 (0:3), Siliko – Hit 1:2 (1:0), končni vrstni red: 1. Hit Kijev 9 točk, 2. Aurora Kijev 4, 3. Siliko Vrhnika 4, 4. Forca 0. x
