Minula sezona biatlonca Jakova Faka je bila ena boljših v zadnjem obdobju. V skupnem seštevku svetovnega pokala je osvojil deseto mesto. Na Pokljuki je po devetletnem čakanju spet stopil na najvišjo stopničko in pred domačimi navijači doživel trenutek, ki ga bo, kot pravi, težko preseči. »Ta zmaga je bila zame posebna. Ne zaradi rezultata, ampak zaradi vsega, kar je bilo pred njo – številnih zdravstvenih težav, padcev, dvomov. Bila je nagrada za ves trud, ki sem ga vložil.«
Da še vedno sodi med svetovno elito, je potrdil tudi na svetovnem prvenstvu v Lenzerheideju, kjer je trikrat končal na šestem mestu, in konec avgusta v Dresdnu, kjer je bil tretji. »Premagala sta me Francoza Eric Perrot in Quentin Fillon Maillet, ki sta bila lani v skupnem seštevku pred mano,« se je edine poletne preizkušnje dotaknil 38-letni najboljši slovenski biatlonec. Glede na to, da je Perrot v nedeljo zmagal tudi v olimpijskem parku v Münchnu, je očitno, da je Fakova trenutna pripravljenost na visoki ravni.
Ekipi se bo pridružil
v Obertilliachu
Pred olimpijsko sezono se, kot že zadnjih nekaj let, pripravlja samostojno. »Ekipi se bom pridružil šele na zaključnih pripravah na snegu v Obertilliachu, tik pred prvimi tekmami,« je pojasnil biatlonec, ki ima jasno začrtan načrt in mu popolnoma zaupa. »Samostojno delo zahteva veliko samodiscipline in tega, da si pozoren tudi na najmanjše podrobnosti, a se mi je to že večkrat obrestovalo. Je pa to kompleksen proces, saj ni nikogar, ki bi me sproti popravljal. Vendar poznam svoje telo, vem, kdaj potrebujem počitek in kdaj lahko dodam.«
Njegova filozofija je preprosta: vrhunski športnik mora biti sam svoj največji motivator. »Če nekdo potrebuje trenerja, da ga žene naprej, ko mu ne gre, v vrhunskem športu ne bo uspel. Jaz sem glede motivacije dozorel zelo zgodaj. Ne potrebujem zunanje potrditve, da bi vedel, zakaj to počnem.«
Če je bilo v zadnjih sezonah njegovo glavno orožje natančno streljanje – njegova uspešnost v streljanju leže je bila lani 91-odstotna, stoje pa 88-odstotna – je tokrat v pripravljalnem obdobju več časa namenil smučarskemu teku. Prav v tem vidi ključ za še en korak naprej. »Posvetil sem se tehniki in malenkostim, ki lahko odločajo o desetinkah. Občutki so dobri, a vse se bo pokazalo šele v primerjavi s tekmeci,« je dejal.
V Anterselvo brez pritiska
Februarske olimpijske igre v Anterselvi bodo že njegove pete. Prvič je na njih nastopil pred petnajstimi leti v Vancouvru, ko je še pod hrvaško zastavo na tretjem mestu v sprintu za le 3,4 sekunde prehitel Klemna Bauerja. Osem let pozneje je v Pjongčangu v posamični tekmi za Slovenijo osvojil drugo mesto, v Sočiju pa je bil v tekmi v skupinskem startu četrti. »Olimpijska kolajna je nekaj, kar ti ostane za vedno. A ne živim od spominov. Vsaka nova sezona je začetek z ničle,« se s preteklimi rezultati ne želi ukvarjati biatlonec iz Mrkoplja, ki ima dobre spomine tudi na prihodnje olimpijsko prizorišče. »Anterselva je na visoki nadmorski višini, vendar s tem nikoli nisem imel težav. Tudi svetovno prvenstvo v Lenzerheideju je bilo na podobni nadmorski višini, pa sem se tam odlično znašel.«
V športu ni bližnjic
Jakov Fak je v dveh desetletjih kariere preživel marsikaj: vzpone, padce, bolezni, tudi dolge mesece brez tekem. »Ko sem izgubil skoraj celotno sezono 2016/17, je bilo najtežje. A že naslednje leto sem osvojil olimpijsko kolajno. To te nauči potrpežljivosti. V športu ni bližnjic – pridejo dobri dnevi in pridejo takšni, ko ne gre. Pomembno je, da ostaneš z glavo na pravem mestu,« pravi danes eden najizkušenejših tekmovalcev v svetovnem pokalu.
Tudi zato ni presenetljivo, da ga mlajši biatlonci radi poslušajo in se od njega učijo. »Prve zmage pridejo skoraj same od sebe, težje jih je ponavljati. Zato spoštujem vse, ki vztrajajo, tudi ko rezultati niso takojšnji,« pojasnjuje Fak, ki je po zmagi na Pokljuki nakazal, da bi letošnja sezona lahko bila njegova zadnja. »Ne vem še,« pravi pred začetkom nove. »Zdaj sem osredotočen na to sezono. Po koncu bomo videli, kam me bo zanesla pot. Telo še posluša in glava je še vedno polna želje po tekmovanju. Želim si, da bi na vsaki tekmi pokazal najboljše, kar znam. Če mi uspe, bom zadovoljen – ne glede na to, kaj bo po sezoni,« si je vrata pustil odprta najuspešnejši slovenski biatlonec, ki se pri 38 letih, kot sam pravi, nikakor ne počuti kot legenda.
