Jure Košir je bil prvi dobitnik olimpijske medalje za samostojno Slovenijo v moškem smučanju in zadnji moški tekmovalec z zmago v svetovnem pokalu na domačih tleh (v Kranjski Gori leta 1999). Ne le zaradi teh uspehov, ampak tudi zaradi všečne pojave in spretnega nastopanja v javnosti je veljal za zvezdnika slovenskega alpskega smučanja, v katerega je zdaj vpet tudi kot menedžer nekaterih mlajših smučarjev. Šport ostaja del in način življenja še pri njegovih 53 letih. Minuli teden je s prijatelji kolesaril po Hrvaškem in tudi na naš pogovor se je pripeljal s kolesom. »Letos sem po osemnajstih letih ponovno šel na kolo. Prej sem imel zaradi hernije precejšnje težave na kolesu, a se je to izboljšalo in tudi kolesa so zdaj malo drugačna. Letos sem naredil okrog 2000 kilometrov, nič posebnega,« skromno pove.
Med kariero niste imeli veliko poškodb, kajne?
»V bistvu sem imel res kar srečo, je pa ostala trajna poškodba po karieri. Že 30 let me boli hrbet in to konstantno. Ves čas moram paziti, da me ne zagrabi, torej delati vaje, pa čim manj in pravilno sedeti. Sem se nekako navadil živeti s tem. Imel sem sicer operirano levo koleno in zlomljeno roko, ampak med kariero sem moral samo enkrat izpustiti pol leta, sicer pa nisem imel strašansko hudih poškodb, kakršne se v smučanju dogajajo zelo pogosto.«
Koliko se še ukvarjate s športom?
»Dolgo sem se rekreativno ukvarjal s hokejem na ledu, košarko in nogometom. Nekje pri 50 letih sem ugotovil, da telesu ne ustrezajo več hitre spremembe gibanja, zato sem se bolj lotil teka, hoje, pohodništva in kolesarjenja v zmernih obremenitvah. Golfa pa niti ne jemljem kot šport, ampak kot družabno dejavnost. Prilagoditi se je treba letom, zato se ne ženem več do maksimuma kot v mladih letih. Mora pa se človek v vseh obdobjih življenja gibati. Spoznal sem ljudi, ki so v izredni formi tudi pri 70 in več letih zahvaljujoč zdravemu in premišljenemu življenjskemu slogu. Vse je treba početi zmerno, to velja tudi pri hrani, čeprav rad dobro jem. V Mojstrani sem imel soseda Zdravka Hlebanjo, ki je kot smučarski tekač nastopil na olimpijskih igrah v Cortini d'Ampezzo in je do smrti v 90. letu hodil zravnano in delal na kmetiji. Ko sem ga vprašal, kaj dela, da je tako dobro videti, je odgovoril: 'Vsega, pa malo.' To je to.«
Za smučanje si še vzamete čas?
»Vsekakor, še vedno uživam v smučanju, čeprav seveda ne morem več zapeljati zavoja kot nekoč in sem malo prilagodil tehniko. Mnogi prijatelji in prijateljice, ki so z mano tekmovali, nimajo več veselja smučati, jaz pa še vedno rad kdaj tudi zapeljem med vratci, čeprav ne tako kot včasih.«
Nekoč ste organizirali odmevno tekmovanje smučarskih legend.
»Tekma legend Ski legends je bila nazadnje organizirana leta 2009 v Sarajevu, prej pa dvakrat v Kranjski Gori. Potem smo imeli še neke pogovore, da bi z njo gostovali kje drugje v Evropi, saj smo lastniki licence. Resno sta se zanimala zlasti Kopaonik in pokojni Miodrag Kostić, a potem ni bilo dogovora. To je bil zmeraj super dogodek, ki lahko koristi imidžu smučišča, ni pa poceni in je organizacijsko zelo zahteven.«
Se kaj srečujeta z Albertom Tombo, s katerim sta navezala tesne stike?
»Velikokrat se slišiva, a se je precej umaknil iz smučarskega sveta in ga ni več na smučišča. Rekel mi je, da sicer občasno gre na turno smučanje, a dvomim, da kaj dosti. On ima svoj način življenja, ki mu zelo ustreza. Bil sem pri njemu na Sardiniji, kjer preživlja poletja, ni mu hudega.«
Bili ste eden prvih slovenskih športnikov, ki je pridobil zvezdniški status, na radiju se je vrtel tudi vaš glasbeni hit.
»Ne morem reči, da je bilo to neko zvezdništvo, prej razpoznavnost. Takrat je bilo življenje precej drugačno, pravzaprav sem lahko vesel, da sem živel v tistih časih, ko še ni bilo interneta in mobilnih telefonov. Danes vsakega, ki je vsaj malo znan, snemajo na vsakem koraku in nima nobenega miru. Takrat na ni bilo treba skrbeti za družbena omrežja, v cilju nas je pričakalo pet novinarjev in dve kameri, z medijskimi obveznostmi si opravil v 20 minutah. Predstavljam si, da je dandanes športnikom in vsem prepoznavnim veliko teže in bolj obremenjujoče, saj za medijske obveznosti potrebujejo cel tim. Res so zdaj tudi zaslužki športnikov precej večji, a ni vse v denarju. Poleg tega 90. leta niso bila slaba za smučanje, Tomba je ogromno naredil za priljubljenost tega športa. Sam sem imel večino sponzorjev iz Italije in Japonske, ki sta bila zelo dobra trga in se glede tega ne morem pritoževati. Mislim, da je zdaj smučarjem, ki niso v samem vrhu, mogoče celo težje, kot je bilo takrat. So pa seveda izjeme, ki imajo zelo dobre zaslužke, recimo Mikaela Shiffrin ali Marco Odermatt.
Naše alpsko smučanje v primerjavi z nekdanjo slavo doživlja krizo.
»Tega niti ne bi poimenoval kot krizo. V zadnjem času je bilo vseeno nekaj zelo lepih uspehov. Žan Kranjec je osvojil olimpijsko medaljo, bili so uspehi Ilke Štuhec, tudi Andreja Slokar je dvakrat zmagala. Imamo nekaj posameznikov, ki so že nekaj dosegli in lahko še vedno. Imamo tudi nekaj obetavnih tekmovalcev. Lani se je v smuku prebil Miha Hrobat, čudo je, da iz tako majhne reprezentance nekdo osvoji četrto mesto v skupni razvrstitvi smuka. To je izjemen uspeh, ki ga naša športna javnost premalo ceni in se ne zaveda, da imajo Švicarji, Avstrijci in Francozi desetkrat boljše pogoje za trening. Obeta tudi sedmo mesto Nejca Naraločnika na koncu sezone, imamo mladinskega svetovnega prvaka v smuku Roka Ažnoha, tako da ni vse slabo. Res pa je, da nimamo več toliko adutov kot nekoč, ko je bila vsaka od naših štirih tekmovalk v katerikoli disciplini kandidatka za medaljo. Tega žal ni ni več in dvomim, da še kdaj bo, saj se je marsikaj spremenilo.«
Smučanje ni več nacionalni šport, kot je veljalo nekoč, ko se je bilo Slovencem v drugih športih teže prebiti v reprezentanco, pa tudi bolj množično je bilo tedaj smučanje.
»Zdaj je verjetno res nacionalni šport bolj kolesarstvo, s katerim se ukvarja veliko rekreativcev. A še vedno precej Slovencev smuča, vsako sezono jih prek sto tisoč odide na smučanje v tujino. Kakorkoli, še vedno tako za smučanje kot za ostale športe velja, da imamo Slovenci nore uspehe v športu glede na število prebivalstva in glede na vlaganje v vrhunski šport. Po mojem smo glede tega najboljši na svetu, saj tudi kakšna Malezija verjetno desetkrat več vloži v vrhunski šport. Mi imamo odlične kolesarje, skakalce, najboljšega košarkarja Luko Dončića, nekaj izvrstnih nogometašev, hokej in Anžeta Kopitarja...To je treba ceniti, saj ni samoumevno, ampak plod izjemnih posameznikov, tudi trenerjev in stroke, ki dela z njimi. Bi pa želel, da bi bilo za naše športnike bolj sistematično poskrbljeno in da bi več mladih lahko spravili v šport z ugodnimi pogoji. Mladim smučarjem je zdaj posebej težko. Mojim staršem je bilo veliko laže, saj sem imel od 12. leta naprej, ko sem se uvrstil v jugoslovansko pionirsko reprezentanco, krite vse stroške. Moja družina si ne bi mogla privoščiti, da bi za mladega smučarja namenjala več deset tisoč evrov, kot je potrebno zdaj.«
Z mladimi smučarji še sodelujete.
»Z mojim bivšim agentom imava že 20 let agencijo, kjer skrbiva za nekatere športnike. Večinoma so bili to smučarji, nekaj je bilo hokejistov in atletov. Trenutno delamo s smučarji Nejcem Naraločnikom, Rokom Ažnohom in Miho Oserbanom, slednji je najboljši na svetu med 18-letniki. Prav je, da so ga lani poslali na svetovno člansko prvenstvo, da nabere izkušnje. Tudi mene so poslali leta 1992 na olimpijske igre pri 18 letih, ko sem bil bolj turist, a so mi te izkušnje na naslednjih igrah pomagale do medalje. Mladi morajo dobiti priložnost.«
Krasi vas za športnika kar nenavadno bogat besedni zaklad in spretno nastopanje pred kamerami, zato vas radi vabijo k takšnemu sodelovanju.
»K skrbi za jezik je gotovo pripomogla moja mama, ki je profesorica slovenščine in me je spodbujala k branju in pisanju. Za to sem ji hvaležen in še vedno rad berem. Tudi med smučarsko kariero, ko še ni bilo telefonov in računalnikov, prostega časa nisem zapolnil s kartanjem, ampak z branjem knjig, kar mi je ostalo. Knjige še zmeraj kupujem, raje jih držim v rokah kot berem na računalniku. Nastopanja pred javnostjo pa se nekako navadiš. Vodil sem nekaj oddaj in prireditev. Lani sem skupaj s Petro Majdič vodil tudi prireditev Smučarske zveze, z njo naju druži tudi projekt Šolar na smuči, s katerim že deseto leto omogočimo četrtošolcem različnih slovenskih okolij in šol brezplačen smučarski dan s smučarskimi učitelji in opremo. Doslej smo spravili na sneg že okrog 30 tisoč otrok, ki še niso bili na na smučeh. Lani je to občutneje podprla tudi država in vesel sem, da lahko nadaljujemo s tem družbeno koristnim projektom učenja smučanja.«
Ste v šport usmerili svoje otroke?
»Hčerki sta trenirali umetnostno drsanje, ko smo še živeli na Bledu, a sta potem nehali, sin pa je precej resno igral košarko. Kasneje so se vsi trije usmerili v umetnost. Najstarejša hči študira ples, srednja hči se ukvarja z glasbo in ima že več avtorskih pesmi v angleščini, sin pa je pianist in bo študiral klavir. Tako pri športu kot v umetnosti potrebuješ veliko discipline in ljubezen do tega početja.«
So nanje potem vplivali tudi vaši izleti v glasbo?
»Smučanju sem bil res predan, glasba pa je bila bolj za šalo in veselje. To ni bila kakšna kariera, čeprav se je kakšna naša pesem uvrstila tudi med najbolj poslušane. Sam sem bil bolj občasen gost benda, sem pa hvaležen, da sem pri tem spoznal veliko zanimivih ljudi, tudi Vlada Kreslina, s katerim smo posneli en komad.«
Nekaj časa ste imeli športno trgovino.
»Od tega je že 11 let. Loteval sem se mnogih stvari, mogoče kdaj tudi preveč, saj ne moreš biti uspešen na več področjih. Bila je tudi kakšna poslovna zabloda, ampak na srečo je bilo več uspešnih. Je bilo pa zanimivo in vse življenje se učiš. Še vedno delam nekatere projekte, večinoma povezane s promocijo gibanja in zdravega življenja. Ne morem biti pri miru, vedno moram nekaj delati, čeprav mi je zagnanost nekoliko upadla. To verjetno pride z leti.«
Trenerstvo pa vas ni mikalo?
»Bom čisto odkrit. Me je zelo mikalo, da bi videl, ali sem iz pravega testa za trenerja, nisem pa se odločil za to, ker je izjemno težko biti trener v smučarskem športu. Ves čas si odsoten, še več kot tekmovalec. Tudi poleti si po en mesec na južni polobli, med sezono pa v ZDA. Ni tako kot pri košarki, ko gre trener po treningu takoj domov k družini. Kapo dol vsem, ki so trenerji v alpskem smučanju.«
