Novo sezono bodo začele v soboto ob 18. uri, ko se bodo v Franciji pomerile z Brestom. Na klopi Krima bo sedel 33-letni Žiga Novak, ki bo najmlajši trener na najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Prvo mesto v ligi prvakinj brani madžarski Györ.
Uvodna tekma lige prvakinj v Brestu, za katerega spet igra Ana Gros, se nezadržno približuje. Ali je v ekipi čutiti kaj nervoze?
Nekatere naše igralke se bodo prvič preizkusile na tako visoki ravni tekmovanja, zato se že čuti manjša nervoza in trema. Francozinje, ki so letos še močnejše, so že vrsto let v samem evropskem vrhu in se v tej sezoni želijo uvrstiti na zaključni turnir. Gre za zelo izkušeno in telesno izredno močno ekipo, ki igra zelo zanimivo in nepredvidljivo, zavoljo tega se je nanjo zelo težko pripraviti. V Brestu želim videti ekipo, ki verjame v delo, ki smo ga opravili doslej.
Kako pa ocenjujete vašo skupino v ligi prvakinj, v kateri so ob Brestu še Odense, Ikast, Sola, CSM Bukarešta, Ferencvaroš in Podravka?
V ligi prvakinj ni lahkih tekmic, zato niti ni pomembno, v kateri skupini igraš. Neznanka je le Sola, ki se je pridružila namesto nemškega Ludwigsburga, a gre za norveško ekipo in te so vselej zahtevne. Odense je lani igral na zaključnem turnirju, še tri ekipe so nastopile v četrtfinalu. Pogled na skupino zato ni najprijetnejši, a se hkrati že veselimo izziva in verjamemo, da bomo komu znali prekrižati načrte.
Bi lahko bilo igralkam celo lažje, ker tokrat zanje ni velikih pričakovanj?
Če bi igrali v ligi prvakinj samo zato, da igramo v njej, potem nima smisla, da sploh treniramo. Vse igralke, na katere računamo, so že dokazale, bodisi v Evropi bodisi na domačem prvenstvu, da so prave tekmovalke, kar kažejo tudi na treningih. One si želijo tekmovati in to je tisto, kar šteje.
V zadnjih letih ste bili tako pomočnik Adžića kot Martina, ki sta že osvajala ligo prvakinj. Kljub temu pa v Ljubljani nista dosegla pričakovanih rezultatov. Kaj je bil glavni razlog?
O njuni kakovosti govorijo rezultati, ki sta jih dosegla s klubi in reprezentancami, tu ni nobenega dvoma. Gre za dva izmed najuspešnejših trenerjev v ženskem rokometu, sicer z različnim pristopom in sistemom dela. Martin je bil v klubu le šest mesecev, dobil pa je ekipo, kakršna je bila. Ne morem reči, da je bil to razlog za neuspeh, težko pa bi ocenil, kaj bi lahko naredil drugače. Podobno velja za Adžića.
Kako gledate na njuno delo s svoje perspektive?
Mislim, da sta oba naredila veliko dobrih stvari, predvsem pa sem se od njiju veliko naučil. Dejstvo je, da na koncu rezultata ni bilo, vendar je ta vedno odvisen od številnih dejavnikov in trener je le eden izmed njih. Glede na imena in igralke, ki smo jih imeli, so bila pričakovanja realna, a morda okolje in sestava ekipe nista omogočila njihove realizacije. Na koncu mora vsak nositi svoj del odgovornosti.
V preteklosti ste bili tudi pomočnik Uroša Bregarja. Koliko so te izkušnje, ki ste jih pridobili od vseh treh, vplivale na vaš pogled na rokomet?
Ne gre za to, da bi kopiral samo enega od njih, temveč gre za kombinacijo vseh treh. Moja filozofija je ves čas enaka, napadalni rokomet, čim več doseženih zadetkov. Običajno pravim, da smo odigrali dobro tekmo, če dosežemo recimo 30 zadetkov. Skratka, želim, da moja ekipa doseže zadetek več od nasprotnika, ne pa da prejme enega manj.
Ali to pomeni, da je poudarek predvsem na napadu ali tudi na močni obrambi?
Seveda se zavedam, da moja filozofija ni edina pravilna. Zgodovina kaže, da so vsi trenerji prišli do tega, vsaj tako so mi povedali, da je treba izhajati iz obrambe. To imamo v glavi, a vseeno si želim več hitrosti in čim več zadetkov. Na koncu gre tudi za tekmovalnost in atraktivnost igre za navijače.
Kakor koli že, ekipa je letos pomlajena in po imenih skromnejša kot v zadnjih sezonah, vendar željna dokazovanja. Ali boste z njo lahko uveljavili svoj način igre, ki ga zagovarjate?
Prepričan sem, da se ga bo dalo, kajti tudi tiste izkušenejše igralke, ki so ostale, so tega sposobne. Francozinji Grace Zaadi in Tamara Horaček že tako ali tako izhajata iz takšnega okolja, potem so tu Nina Zulić, Tamara Mavsar, Ana Abina, ki jim takšna igra ustreza. Mlajše igralke se bodo temu morale prilagoditi, a tudi one že kažejo sposobnost igranja hitrejšega rokometa. Na treningih je vidno, da lahko sledijo tej filozofiji, moja želja pa je, da količinsko več treniramo, saj le tako lahko napredujemo. Dober trening nam bo dal osnovo za vso sezono.
