Da je 23-letna Lia Apostolovski tekmovalka za velike tekme, je najboljša slovenska skakalka v skoku v višino dokazala na vseh zadnjih velikih tekmovanjih, ko se je po dvakrat na svetovnih in evropskih prvenstvih uvrstila v finale. Za podvige je morala vselej skakati okoli osebnega rekorda, kar je na največjih tekmah odlika najboljših športnikov. Če smo lahko po bitki generali, se je velika zgodba pred prvim vrhuncem sezone, svetovnim prvenstvom v Glasgowu, kjer je minuli konec tedna osvojila bronasto kolajno, zgodila nekaj dni pred dvoranskim vrhuncem sezone. »Pogled mi ne seže do junijskega evropskega prvenstva v Rimu in olimpijskih iger v Parizu. Zanima me le nastop v Glasgowu,« je dejala Lia Apostolovski ob podpisu pogodbe z Atletsko zvezo Slovenije.
Razlog osredotočenosti in optimizma se je skrival v odlični dvoranski sezoni. V začetku februarja je atletinja Massa, ki trenira v Kranju, najprej v Nemčiji izboljšala osebni rekord na 194 centimetrov, nekaj dni pozneje pa je v Banski Bistrici na Slovaškem skočila še centimeter več. Odlično pripravljenost je skakalka v višino, ki jo trenira nekdanji vrhunski atlet Rožle Prezelj, potrdila pred svetovnim prvenstvom, ko je v Madridu premagala vso konkurenco, v skupnem seštevku svetovne serije pa je zasedla drugo mesto, potem ko je zbrala enako število točk kot Litovka Urke Baikštyte. Vrhunec kariere je doživela prvi tekmovalni dan v Glasgowu, kjer je v prvem poskusu preskočila vse višine do vključno 195 centimetrov in morala priznati premoč le Avstralki Nicoli Olyslagers in Ukrajinki Jaroslavi Mahučik. »Ne, ne, ne slišite nič kaj zmagoviti glas. Niti bronasti. Je kar jutranji. V zadnjih dneh imam bolj pester urnik, zato grem spat bolj pozno. Potem tudi spim dlje,« nam je včeraj dopoldne uvodoma dejala slovenska atletska junakinja.
V Glasgowu ste nas vse presenetili. Tudi sebe?
Kaj pa vem. Vem pa, da sem šla na pot neobremenjena. Na tekmi sem se borila po najboljših močeh, zato sem ponosna, da sem dosegla to, kar sem.
Pred odhodom na Škotsko ste bili maksimalno osredotočeni, toda kolajne v svetovni konkurenci in povrh še v olimpijski sezoni od vas ni pričakoval nihče. Ste sami kdaj nanjo vendarle pomislili?
O kolajnah in uvrstitvah ne razmišljam nikoli. Nikoli ne veš, kako dobro bodo skakale tekmice, s katerimi se ne obremenjujem. Vsak trening je zgodba zase, vsaka tekma še posebej. Vsakokrat imam etapne cilje, se osredotočam na podrobnosti, ki bi jih rada popravila, jih nadgradila, osvojila ... Rezultat je skupek vsega. Pred potjo na svetovno prvenstvo sem se zavedala, da imam za sabo zelo uspešno dvoransko sezono, v kateri sem dvakrat izboljšala osebni rekord. Uvrstitev na prvenstvo je bila zelo zahtevna, saj se nas je uvrstilo le najboljših dvanajst skakalk. Ko sem dobila potrditev, sem bila zelo vesela, da bom zastopala Slovenijo na svojem prvem dvoranskem svetovnem prvenstvu. Rekla sem si, da se moram na prizorišču prepustiti tekmi in uživati v skokih.
Ste pred prvim skokom na 195 centimetrov, s katerim ste izenačili osebni rekord, pomislili, da vas lahko uspešen poskus pripelje do osvojitve kolajne?
Osredotočena sem bila na vsak skok posebej, se posvečala tehniki in se prepuščala tekmi. Misli mi niso ušle nikamor drugam. Vse je prišlo za mano šele ob koncu tekme.
Kaj se je dogajalo med tekmo, da ste izpustili drugi skok na 197 centimetrov, v nadaljevanju pa sploh niste več skakali?
Po prvem poskusu na 197 centimetrov me je zagrabil krč, ki ni in ni spustil. S trenerjem sva se posvetovala in se skupaj odločila, da se raje izognem morebitni poškodbi in izpustim druga dva skoka na 197 centimetrov ter spet skačem na 199 centimetrov, če bo le popustil krč. Trenerju povsem zaupam. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna, saj ima on večji pregled nad tekmo kot jaz, ki se osredotočam le nase.
Brez kolajne so v Glasgowu ostale številne uveljavljene atletinje. Kako so sprejele vaš uspeh?
Skok v višino je posebna disciplina, saj imamo veliko tekem le v naši disciplini. Zato se s sotekmovalkami poznamo zelo dobro. Vse so bile mojega uspehe zelo vesele, mi iskreno čestitale in mi zaželele vse dobro.
Kako pa ga je doživela vaša družina z očetom Sašem, nekdanjim slovenskim rekorderjem v skoku v višino?
Prav je, da se ob uspehih športnikov poudarja tudi vloga družine. Uspehov brez maksimalne podpore družine ne bi dosegla. Vsak dan so me vozili na trening v Kranj, se odrekali svojim stvarem ter se posvečali mojim. Zato zadnji uspeh namenjam vsem podpornikom, še posebno družini. Že na letališču sem bila deležna zelo lepega in nepozabnega sprejema.
V svetovnem vrhu skoka v višini je tudi 18-letna Angelina Topić, hči nekdanjega srbskega skakalca Dragutina Topića. Imata s Srbkinjo poseben prijateljski odnos ali sta še večji tekmici?
Na tekmovališču je vsaka skakalka osredotočena nase. Zunaj njega smo prijateljice. Z Angelino se razumeva dobro, oba očeta se poznata odlično, zato gojiva morda še bolj prijateljski odnos.
Svoje največje uspehe dosegate na največjih tekmovanjih. Kako vam to uspeva?
Zastopati Slovenijo na največjih tekmovanjih mi pomeni posebno čast. Slovenski dres mi predstavlja dodatno motivacijo. Čutim izziv, ne pa stresa, ki ga morda občutijo nekateri športniki. Veliko tekmovanje jemljem kot vsako drugo tekmo. Verjetno se prav v tem skriva ključ do uspeha.
Uspehe dosegate s trenerjem Rožletom Prezljem. Kje je skrivnost uspešnega sodelovanja?
Ko sem se leta 2016 odločila, da se bom posvetila skoku v višino, me je Rožle sprejel v svojo ekipo, za kar sem mu zelo hvaležna. Tedaj še nisem imela profila skakalke v višino, zato sva gradila zgodbo od samega začetka. Postopnost in potrpežljivost sta se izkazali za ključni, saj ničesar nisva preskakovala. Na treningih sem vselej motivirana, kar je plod dobrega sodelovanja.
Se vam bo po uspehu kaj lažje pripraviti na sezono na prostem?
Priprave na sezono na prostem ne bodo po osvojeni kolajni v Glasgowu nič lažje. Morala bom garati na vsakem treningu in biti maksimalno osredotočena. Čaka me naporno obdobje. Doživela sem lepo potrditev za ves trud in garanje. Zelo pomembno je, da sem se letos ustalila na višinah, ki sem jih osvojila lani.
Kot 23-letna atletinja imate pred seboj še dolgo kariero, nastopov na olimpijskih igrah pa vseeno ne prav veliko. Kaj vam pomeni največje tekmovanje na svetu?
Pred tremi leti se žal nisem uvrstila na olimpijske igre v Tokiu. Očitno še nisem bila dovolj zrela. Letos bom imela novo priložnost. V prvi vrsti se želim uvrstiti na svoje prve olimpijske igre. Pot bo naporna, saj moram najprej izpolniti normo za nastop, ki znaša 197 centimetrov.
Višave so vse bližje znamki dveh metrov, kolikor znaša tudi slovenski rekord Britte Bilač. Koliko vam pomeni magična meja?
V glavi si ne postavljam nobenih preprek. Bomo videli, kam me bo popeljala športna pot, kako visoko bom skakala.
