Slovenske odbojkarice bodo v petek v Gentu igrale s Poljsko prvo tekmo na svojem tretjem evropskem prvenstvu. Tretjič bo na njem igrala tudi Iza Mlakar, 27-letna Ravenčanka, ki je pred tremi leti zaradi študija medicine na fakulteti v Mariboru prekinila športno kariero, sredi lanske sezone pa se je spet vrnila na odbojkarska igrišča. Mlakarjeva, ki je bila leta 2017 najboljša igralka SP do 23 let v Ljubljani, bo v Belgiji eno najmočnejših orožij selektorja Marca Bonitte.

Slab teden je do vaše prve tekme na EP. Kako bi ocenili vašo trenutno pripravljenost, čemu boste morale do odhoda v Belgijo posvetiti največ pozornost in kaj je tisto, kar bi bilo lahko vaše najmočnejše orožje?

Skupaj smo že od 19. julija, v tem času se je forma dvigovala. Tudi telesno smo veliko bolje pripravljene, a bomo morale biti v prihodnje agresivnejše pri bloku in v obrambi ter odpraviti nihanja v igri. Pred nami sta še tekmi s Hrvaško, ki ju bomo izkoristile za to, da pridemo do želene forme in uigranosti. Naša moč je v tem, da smo ekipa, ki lahko na vseh položajih prikaže zelo dobro igro, prav tako lahko veliko naredimo s svojim napadalnim začetnim udarcem.

S selektorjem Marcom Bonitto,
za razliko od večine soigralk,
še niste sodelovali.

Res je, vendar imam občutek, da sem hitro sprejela njegov način dela. Tudi v tem smislu, da sem se morala prilagoditi na vse novosti, sem pa ob tem dobila veliko pozitivnih nasvetov. Že na začetku sem ga prosila, da želim, naj mi daje nasvete, kajti tudi jaz imam še veliko prostora za svoj razvoj oziroma je še vedno veliko stvari, ki jih ne vem.

Skupina C s Poljsko, Srbijo, Belgijo, Madžarsko in Ukrajino bo zelo težka, zato bo priti do vsaj dveh zmag, ki najverjetneje prinašata osmino finala, vse prej kot lahka naloga.

Zavedamo se, proti kakšnim reprezentancam bomo igrale, predvsem to velja za Srbijo, Poljsko, tudi Belgijo, ki spadajo v sam evropski vrh. Tudi Ukrajina in Madžarska imata dobri ekipi, vendar je naš cilj, da se prek njiju uvrstimo v osmino finala. Mislim, da sta to ekipi, ki ju zares lahko premagamo, kar pa ne pomeni, da se bomo na prvih treh tekmah vnaprej predale. Zelo pomembno bo, da bomo ne glede na izid prikazale dobro igro.

Glede na to, da bodo vse tri na papirju veliko močnejše reprezentance vaše prve nasprotnice, boste morale biti tudi psihološko dobro pripravljene, da vas morebitni porazi z 0:3 ne bodo vrgli s tira.

Nikoli ni prijetno izgubiti tekme, a obstajata dva načina. Eden je takšen, da se ne boriš in se predaš vnaprej, drugi pa, da se boriš po svojih najboljših močeh, in če prikažeš svojo najvišjo raven igre, je to popolnoma druga zgodba. Zato bo zelo pomembno, kako bomo igrale na prvih treh tekmah. Če bo igra dobra, bo to, ne glede na končni izid, dobra popotnica za odločilni tekmi.

Za razliko od slovenske moške odbojkarske reprezentance, v kateri že več kot desetletje praktično ni odpovedi igralcev, so razmere v ženski popolnoma drugačne.
Zakaj toliko odpovedi?

Tudi mene to preseneča, ker mislim, da je igrati za slovensko reprezentanco velika čast. Zavedati se moramo, da se ekipa gradi leta in leta. Tudi pri fantih je bilo tako in preden so začeli osvajati kolajne, so bili že vrsto let skupaj. Včasih je resnično treba biti potrpežljiv in ne kar tako hitro obupati. Če se dekleta profesionalno ukvarjajo z odbojko, takšne odpovedi seveda niso na mestu. Naši fantje imajo še daljše sezone, vendar pri njih to nikoli ni težava, da se ne bi odzvali vabilu. Je pa to bolj vprašanje za tiste, ki jih ni. Tako smo zdaj, kar se grajenja reprezentančne tiče, spet bolj ali manj na začetku. Imamo zelo nadarjene igralke, ki bi ob sebi vseeno potrebovale izkušenejše igralke. In namesto, da bi gradile svojo igro, se učile, morajo že zdaj prevzemati breme odgovornosti.

Še bolj problematično je,
da se veliko igralk za konec
igralske kariere odloča v svojih
najboljših igralskih letih.

Oče, ki je bil tudi odbojkar, mi je večkrat dejal, da je bil v najboljši formi po 25. letu, in to velja tudi za žensko odbojko. Šele pri teh letih smo izkušenejše, kakovostnejše. Zato mi je žal, da nekaterih igralk ni tu, toda vse se zgodi z razlogom.

Tako kot ste z razlogom, zaradi študija medicine, svojo kariero, resda začasno, prekinili tudi vi. In to zatem, ko je bila za vami sezona v najmočnejši ženski ligi na svetu, italijanski. Zakaj?

Študij medicine zahteva celovitega človeka, vaje so obvezne in preprosto moraš biti z glavo ves čas pri stvari, kajti drugače ne moreš študirati. Če bi se po gimnaziji odločila za kakšen drug študij, bi morda že prej šla igrati v tujino in bi se z odbojko ukvarjala bolj profesionalno, vendar je bila odločitev takšna, kakršna je bila. A mi nikoli ni bilo nikoli žal, da sem se odločila za študij medicine, kajti po koncu odbojkarske kariere bom imela poklic, ki mi ustreza. Se pa zdaj duševno in telesno počutim veliko bolje kot pri 20, 21 letih.

Ampak v tem času niste samo študirali. Kot mi je znano, ste se še naprej ukvarjali s športom, med drugim
s tekom v naravi.

Veliko sem se ukvarjala z bolj adrenalinskimi športi, ne vem, morda smo Korošci bolj usmerjeni vanje. Našla sem odlično družbo, kar mi je tudi pomagalo, da sem lažje pozabila na odbojko. Veliko sem kolesarila, hodila v hribe, začela sem hoditi na tekme teka v naravi (tek trail, op. p.), kar mi je zapolnilo dan. Vse to se je odrazilo tudi na mojem telesu, spremenila sem prehrano, drugačna je mentaliteta. Verjetno tudi zato, ker sem zdaj starejša in drugače gledam na določene zadeve. Lahko rečem, da sem se k odbojki in zdaj tudi v reprezentanco vrnila z drugačnim pristopom. Če zdaj gledam za nazaj, je morda celo dobro, da se je to zgodilo.

Ob vaši vrnitvi k odbojki se je opazilo, da ste jo zelo pogrešali.

Tudi če Bruno Najdič, s katerim sva v dobrih odnosih, v minuli sezoni ne bi bil trener Nove KBM Branika in ki me je nagovarjal, naj se vrnem, bi skoraj zagotovo spet začela igrati odbojko. V bistvu je moje telo bolj narejeno za odbojko kot za kakšne druge športe. Zdaj vsak dan uživam v igri in zares grem z veseljem na trening. Preprosto sem vse to pogrešala, še lepše pa mi je, da spet lahko igram za reprezentanco.

Ali boste tudi v novi sezoni ostali
v Mariboru?

Da, kajti dokončati moram študij, sem v šestem letniku. Tudi direktor kluba Mitja Koželj ima veliko razumevanja do mojih obveznosti na fakulteti.

Žal se morava za konec dotakniti še poplav na Koroškem. Kako so jo odnesli vaši domači?

Najtežje je bilo, ker nekaj časa nisem imela nobenega stika z domačimi. Kar nekaj sorodnikov je ostalo brez domov in ni bilo prijetno gledati teh posnetkov na televiziji. Ob takšni tragediji se ni bilo ravno lahko osredotočiti samo na treninge, vendar smo morale igralke to odklopiti. Po tekmah na Slovaškem sem bila zelo vesela, ko sem se končno lahko slišala z mamo in očetom. Na srečo je bilo vse v redu, razen tega, da so bili nekaj časa brez elektrike in pitne vode, toda na Koroškem so razmere resnično grozne. Upam, da se bo to čim prej saniralo, prepričana pa sem, da bo zmagala ta solidarnost, ki se že zdaj kaže med ljudmi. 

.