Slovenska odbojkarska reprezentanca je začela drugi teden priprav, že prihodnjo sredo pa jo v Antalyi v Turčiji čaka prva tekma letošnje lige narodov proti Nizozemski. Med reprezentanti je tudi Gregor Ropret, ki lani na olimpijskih kvalifikacijah ni mogel pomagati slovenski izbrani vrsti, da bi si že v Tokiu priborila vozovnico za Pariz. Izkušeni 35-letni podajalec, ki je v letošnji sezono s Perugio osvojil štiri lovorike, bo v prihodnji sezoni v Resovii Rzeszow združil moči z reprezentančnim soigralcem Klemnom Čebuljem.
Ali ste bili tudi vi med tistimi reprezentanti, ki so se v dvorani Tivoli dobili že teden dni pred uradnim začetkom priprav?
Ne, na žalost ne, saj sem imel še klubske obveznosti, drugače bi se jim tudi sam pridružil. Me pa ne preseneča, da so se fantje dobili teden prej, kajti med nami je dejansko čutiti veliko povezanost in resnično me veseli, da nam je uspelo ustvariti kult reprezentance. To se je preneslo tudi na mlajše generacije, kajti nobenemu ne pride na misel, da bi iz kakršnih koli razlogov odpovedal reprezentančni nastop. Ravno pred prvim treningom sem bil v sobi z Luko Marovtom, ki se je učil za maturo, pa je vseeno tukaj z nami. Redke so reprezentance, ki imajo kljub napornim klubskim sezonam in poškodbam ves čas na voljo vse igralce.
V moški reprezentanci torej ni tako kot v ženski, v kateri je bilo tudi letos veliko odpovedi.
Težko komentiram odpovedi pri ženskah, lahko pa govorim o nas, ki smo ustvarili reprezentančni kult. Zelo mi je všeč, da je reprezentanca nekaj svetega, da se je ne odpoveduje. Nasprotno, kvečjemu se ji prilagaja. Mislim, da je tudi to eden od razlogov, da smo že toliko časa uspešni.
Razveseljivo je, da z izjemo Roka Možiča, ki je moral na artroskopijo levega gležnja, drugih težav s poškodbami nimate.
Res je in naj tako tudi ostane. Na srečo tudi pri Roku ne gre za hujšo poškodbo, upam, da se nam bo čim prej pridružil. Škoda le, da se ni za poseg odločil nekoliko prej, da bi bil od začetka z nami, ga pa razumem, v klubu so veliki pritiski. Poleg tega je v Veroni kapetan ekipe. Poznam njegovega trenerja Radostina Stojčeva in vem, da se z njim ni najlažje dogovarjati. Preprosto je prišel v položaj, ko je moral trpeti bolečine, dokler se sezona ne konča, in je šele po njej lahko šel na operacijo.
Do prvega turnirja v ligi narodov je še osem dni. Je to dovolj časa za priprave?
Časa ni veliko, vendar smo vsi prišli iz klubov dobro pripravljeni. V prvem tednu smo naredili dobre bazične priprave v fitnesu, tako da bi telesa morala zdržati vse napore, ki nas čakajo do konca poletja. Že ta teden se bomo osredotočili na prvi turnir, ki je pred nami. Zagotovo še ne bomo igrali najboljše odbojke, toda tudi druge reprezentance začenjajo na isti točki. Od prve tekme naprej bomo morali osvajati točke, vsaka zmaga pa bo pomenila, da bomo korak bližje nastopu na olimpijskih igrah v Parizu.
Bo prednost slovenske reprezentance v tem, da z uigranostjo ne bi smeli imeti večjih težav, saj že dolgo igrate v bolj ali manj nespremenjeni zasedbi?
Vsekakor bi lahko bila. Večina nas igra skupaj že več kot deset let, prav tako se s selektorjem Cretujem zdaj že dobro poznamo in natančno vemo, kaj od nas zahteva. Mislim, da se bomo hitro vklopili v njegov sistem in da bomo že na prvem turnirju sposobni presenetiti najboljše ekipe.
Bo lahko minus, da v ligi narodov še nikoli niste bili pod večjim pritiskom, saj je to zadnja možnost, da se uvrstite v Pariz?
To velja za vse reprezentance, ki se še niso uvrstile v Pariz. Zavedati se moramo, da cilja niti približno še nismo osvojili. Narediti moramo vse, da si čim prej zagotovimo čim več zmag, da bomo lahko v miru čakali na razplet lige narodov.
Znova vas čaka pot na Japonsko, kjer boste v Čibi igrali drugi turnir lige narodov. Kako naporna bo pot?
Zdaj smo pa resnično že navajeni na vsa dolga potovanja in pogoje, ki nas čakajo. Naredili bomo vse, da bomo že na prvih dveh turnirjih prišli do čim večjega števila točk, da bomo junija na domačem turnirju lahko igrali neobremenjeni ter domači javnosti prikazali svojo najboljšo igro.
Se veselite novega izziva v Sloveniji?
Odbojkarska zveza Slovenije si zasluži vse pohvale, da bomo tako pomembne tekme znova lahko igrali doma. Naši navijači so resnično neverjetni. Upam, da se bodo junija zbrali v podobnem številu, kot so se na evropskem in svetovnem prvenstvu, ter da bomo skupaj spisali še kakšno odmevno zmago.
Ste kaj bolj željni odbojke, potem ko v letošnji sezoni v Perugii, s katero ste osvojili kar štiri lovorike, niste prav veliko igrali?
Celotno sezono sem treniral na visoki ravni, zato ne bi smel imeti večjih težav. Zato komaj čakam, da se vse skupaj začne.
Je pomanjkanje klubskih tekem glavni razlog, da se v novi sezoni selite na Poljsko?
Vsekakor. V Resovii bom imel vlogo prvega organizatorja igre in upam, da se bom lahko izkazal tudi v poljskem prvenstvu.
V Rzeszowu je že Klemen Čebulj, tako da odhajate v znano okolje.
Ekipa bo v primerjavi z lansko precej spremenjena. Pred podpisom pogodbe sem se veliko pogovarjal s Klemnom in tudi z Janom Kozamernikom, ki je v Rzeszowu igral lani. Oba sta o klubu, njegovi organiziranosti, navijačih in samemu mestu govorila z izbranimi besedami. Vesel sem, da se bova z družinama lahko družila tudi zunaj igrišč. Komaj čakam prihodnjo sezono.
Vaš trener bo Finec Tuomas Sammelvuo, ki bo na klopi zamenjal Italijana Giampaola Medeia. Poznate novega trenerja?
Rezultati v minuli sezoni niso bili takšni, kot so si v vodstvu kluba želeli, saj se niso uvrstili v ligo prvakov, tako da Medei ni izpolnil pričakovanj. Prihaja Sammelvuo, za katerega sem od kanadskih reprezentantov, ki jih vodi, slišal, da je zelo strokoven in dober trener. Bomo videli, kako se bo vse skupaj razpletlo. O klubski sezoni bom razmišljal po koncu reprezentančnih akcij.
