Vedno ugaja, ko se lahko malce spočiješ. Predvsem v glavi, saj smo imeli v petih dneh štiri zelo zahtevne tekme. S fanti smo se malo družili, šli na zrak. Bilo je prijetno.
Pojdimo na led. Pričakovanja javnosti so bila v Stockholmu na uvodnih štirih tekmah višja.Zagotovo. Normalno je, da apetiti po vsakem uspehu narastejo, zato po slehernem razočaranju padeš in skušaš zgraditi novo zgodbo. V tem trenutku smo si želeli boljšega položaja. Še vedno ponavljamo, da bi se z malo sreče lahko zasukalo drugače, a žal ta ni na naši strani. Časa ni mogoče zavrteti nazaj. Glave moramo imeti pokonci, saj vemo, da smo se potrudili po najboljših močeh. Resda smo v igri naredili napake, na katerih se je treba vse življenje učiti.
Nenavadno je, kako podobni so bili uvodni trije porazi z Norveško, Belorusijo in Dansko.Imate prav. Z bratom Davidom sva se v hotelski sobi ravno pogovarjala o tem in primerjala zdajšnjo reprezentančno akcijo z letošnjo klubsko zgodbo. V Bietigheimu smo bili velikokrat blizu zmage, ki nam jo je na koncu večinoma vedno uspelo doseči, v Stockholmu pa je položaj drugačen. Iskala sva razloge, zakaj je tako, a jih nisva našla. Fantje držimo skupaj, se trudimo, rezultata pa nam za zdaj ne uspe sestaviti skupaj.
V Vojensu je vse potekalo kot v sanjah. Tudi kanček sreče vas je obiskal. Zdaj je drugače.Definitivno. Ko smo v Vojensu dobili uvodno tekmo proti Belorusiji, smo pridobili pozitivno energijo. V športu imajo običajno srečo boljši. V Vojensu je bilo vse super, tukaj pa smo v prvenstvo krenili z levo nogo in se proti Norveški vztrajno vračali v igro, a bili tako kot na drugih tekmah vedno na drugi strani črte.
Znamenje, da ne bo šlo vse po načrtih, je bil prvi gol proti Norveški že v drugi minuti.Če bi se tam zasukalo v naš prid, bi bilo lahko drugače. A tu je cel kup čejev. Kar je bilo, je bilo. Vsi smo upali na boljše, a smo na zadnjem mestu na lestvici. Treba je še bolj stopiti skupaj in skušati zmagati na naslednjih tekmah.
Manjkajo goli vašega drugega napada, kajne?Zagotovo. Ravno naš napad je v tej ekipi določen jeziček na tehtnici. Vsi se zavedamo, da smo na ledu zato, da dajemo gole, ki pa jih žal ni. Težko si kaj očitamo. Zdi se nam, da smo na vseh tekmah več časa igrali v napadu. Imeli smo cel kup priložnosti, tudi tistih stoodstotnih, imamo dobro igro, ni pa zaključka. Vedno rečeš, da je problem takrat, ko si ne ustvariš priložnosti. Pri nas ni tako, kar pomeni, da delamo pravilno, vendar še nismo bili nagrajeni. Zagotovo pa je, da doprinos druge peterke s tega vidika manjka.
Kako se počuti hokejist, ko zapravi tako zrele priložnosti, kot ste jih sami?To nam je res že vsem malo zlezlo pod kožo. Ko smo po prvi tekmi objokovali zapravljene priložnosti, smo si rekli, da bomo tresli mrežo na naslednji tekmi, pa potem od tega ni bilo nič. Podobno se je zgodilo na tretjem in četrtem obračunu. Jaz sem bil proti Švici denimo dvakrat sam pred vratarjem, a mi ni uspelo zadeti. Ko se ti to dogaja, načneš samozavest, čeprav niti nočeš razmišljati o tem. Začneš se spraševati, kaj naj zdaj sploh še naredim, da bo bolje. Edino, kar te lahko reši, je, da se ne obremenjuješ in gledaš pozitivno v prihodnost.
S tribune se opazi, kako po zapravljeni priložnosti nemočno pogledate proti stropu dvorane.Včasih rečemo, da moraš imeti več zbranosti pri zaključku akcij, vendar se s tem sploh ne strinjam. Švica na primer ni delovala superiorno v prvi tretjini, a to je ekipa z izjemno samozavestjo. Res se vidi, da so nadvse kompaktni v okolju, igrajo konstantno dobro, a bistvena je samozavest. Bili so bolj odločni pri doseganju golov. Vse je delovalo zelo enostavno, to pa ti prinese samozavest. Včasih pade plošček v gol po sreči. No, tudi moj gol proti Belorusiji je bil splet srečnih okoliščin, vendar smo si ga priborili. Takrat smo si rekli, da bomo zdaj bolj učinkoviti, a smo se ušteli. Kakor koli obrnemo, treba je gledati pozitivno. Ne smemo si ničesar očitati. Če daš vse od sebe, lahko hodiš naokoli z dvignjeno glavo.
Zdaj vas čakajo še zadnje tekme v sezoni, nasprotniki pa so velikani.Tako je. Pred seboj imamo tri velikane, zato moramo narediti čudež. Rabimo perfektno tekmo, saj so nasprotniki v kakovosti realno precej pred nami. Nimamo se kaj slepiti. Resda nas je mogoče načela samozavest, toda vseeno je neka posebna pozitivna energija okoli reprezentance. Potrebujemo dober začetek. Moramo verjeti, da lahko zmagamo, mogoče se nam ponudi tudi sreča. Če bomo začutili energijo v pravem trenutku, je možno vse.
Ko je proti Švici začelo deževati v slovenski gol, je delovalo, da slovenska igra razpada.Že danes (včeraj, op. p.) na avtobusu in sprehodu ni bilo čutiti, da bi razpadli. Zagotovo ne bomo niti na naslednjih tekmah. Zavedamo se, da je bila igra v drugi in tretji tretjini proti Švici pod našo ravnjo. To je morda bolj plod tega, da smo se doslej zelo trudili, a nismo bili nagrajeni. Gre za lekcijo. Švicarji so bili precej boljši, mi pa nismo bili tam, kjer bi morali biti. Rezultat je realen. Rekli smo si, da je pred nami prost dan, proti Češki pa nova priložnost.
Torej je padec v igri posledica tega, da so se goli vrstili zelo hitro?To je problem. Ko ne gre, je najlažje biti razočaran in nadaljevati v apatičnem vzdušju. Dejansko tega ne smemo narediti. Vsi smo že zelo dolgo časa športniki in profesionalci. Treba je pregrizniti nit. Pregrizneš pa jo lahko samo s poštenim in trdnim delom. Zagotovo bomo dali vse od sebe. Kakšen bo rezultat, pa bomo videli. Ne bomo se predajali.
Čutite izčrpanost po dolgi klubski sezoni v Nemčiji?Moram reči, da na treningih in tekmah ne čutim nikakršne utrujenosti. Bolj jo občutim, ko imamo prost dan. Na dan tekme se psihično pripravim in odpravim izčrpanost. Energijo mi zagotovo daje naslov prvaka v nemški drugi ligi. Ko ti gre vse po načrtih, pozabiš na utrujenost. V reprezentanci recimo manj igram, kot sem v Nemčiji, zato mi je lažje v času tekme. Včasih je še boljše, da si tekme sledijo v hitrem ritmu. Če imaš preveč prostega časa, potem lahko preveč razmišljaš o drugih stvareh.
V športu je vedno tako, da ob nepričakovanih porazih sledijo kritike. Kako jih sprejemate v Stockholmu?Ko si starejši, začneš drugače gledati na mnenje v javnosti. Vedno pravim, da me najbolj zanima pogled tistih, ki jim najbolj zaupam. To so ljudje, ki se spoznajo na hokej. Včasih jih tudi prosim za nasvet, ker mi pomagajo pri izboljšanju predstav. Kritike pa vedno pridejo. V Sloveniji so ob porazih običajno preveč slabe, ob zmagah pa preveč dobre. Gre za oba ekstrema, a tako pač je. Na to ne moreš vplivati. Vplivaš lahko le z igro na ledu. In dokler veš, da daješ vse od sebe, ti nima nihče kaj očitati. Ob vsakem porazu je treba kritike preslišati, ti pa negativna kritika lahko pride prav, če jo znaš pravilno interpretirati.
Še to – doma vas čaka srečen dogodek, saj soproga ravno v teh dneh pričakuje naraščaj.Tako je. Gre za zelo podobno zgodbo kot pred dvema letoma, ko smo bili na svetovnem prvenstvu v Bratislavi. Takrat sem dobil prvorojenca še pred tekmovanjem. Moram reči, da se žena počuti izvrstno. Je močna in ima pomoč staršev. Preden sem prišel v Stockholm, sem se moral precej psihično pripraviti, da se z rojstvom deklice ne bi obremenjeval. Lahko zatrdim, da se niti ne, saj vem, da je doma vse v najlepšem redu. Dejansko sem tudi sam sebe presenetil, da sem toliko odmislil dogajanje v domovini. Ko bo prišel čas za porod, bo imela soproga prave ljudi okoli sebe. Vedno pa pravijo, da je najpomembnejše zdravje vseh nas, za vse drugo bomo že poskrbeli.
