Anže Kopitar: Pri igranju golfa lahko vse skupaj odmislim

Lansko leto je bilo zaradi poroke posebno, letos poleti pa se ne bo kaj dosti spremenilo. Točen načrt, kaj bom počel, moram še narediti. Kar zadeva treninge, bistvenih sprememb ne bo. Včeraj zvečer sem že dobil elektronsko pošto iz Los Angelesa, v kateri je bil začrtan program s točnimi datumi za priprave na novo sezono. Urnik letos ne bo toliko natrpan kot lani, ko so bile na sporedu olimpijske igre. Imel bom torej kakšen teden aktivnega počitka, pri katerem se malce gibljem in mi služi, da ne sedim le na naslonjaču. Nato pa se bo ponovno treba pripraviti na novo sezono. Začel bom drsati na Bledu ali Jesenicah.

Golf sem igral že tudi v Los Angelesu, in sicer po zadnji tekmi. Včasih mi uspe tudi po kakšnem treningu odigrati skrajšano različico z devetimi luknjami. To je ena izmed oblik, pri katerih res lahko odmislim vse skupaj. Rezultati se na takšnih turnirjih, kot je ta, sicer zapisujejo, a nihče ni tukaj, da bi turnir zmagal, temveč je cilj zbrati čim več humanitarnih sredstev, s katerimi lahko pomagamo mladim fantom in dekletom.

Sezono si bom vsekakor dobro zapomnil. Glede na to, da smo bili prvič na olimpijskih igrah, je bila sezona posebna za vse, ki smo se je udeležili, in ne samo zame. Če se ozremo k temu, kakšen rezultat smo na igrah dosegli, pa je vse skupaj še bolj pohvale vredno. Borili smo se po najboljših močeh, iskali točko ali dve proti Slovakom, pa jih na koncu celo premagali. Visoko smo premagali tudi Avstrijce, zato smo res ponosni.

Stanleyjev pokal pride v Slovenijo 13. julija, ko so na sporedu tako volitve kot finale svetovnega prvenstva. Vsekakor se nam obeta poseben dan. Posebna pa je bila tudi osvojitev pokala. Bilo je zelo veliko veselja, navdušenja… podobno kot pred dvema letoma. Obeh naslovov ni težko primerjati. Drugič veš, kaj lahko pričakuješ po tekmi in tisti teden po osvojitvi. Dogodki se kar vrstijo, drug za drugim, čeprav vsak igralec želi čim prej odpotovati domov. In ker stvari poznaš, si lahko vse bolje organiziraš. Mislim, da smo se konkretno poslovili od trenerjev, sponzorjev in med seboj. Sprejemov je bilo veliko in bili so naporni (smeh).

Po zaostanku z 0:3 v zmagah smo vsi v garderobi verjeli, da se lahko vrnemo. V mislih smo imeli samo, da lahko podaljšamo serijo. Tako smo šli korak za korakom, iz zmage v zmago, in na koncu nam je uspelo slaviti na štirih zaporednih tekmah. V končnici je bil torej nekakšen vrtiljak. Po uvodni tekmi, ko smo zmagali po zaostanku z 0:3, se nato nihče več ne bo spomnil, koliko tekem smo zmagali in koliko izgubili, na koncu je važno le, da smo slavili.

Ko je Marian prišel v Los Angeles, je hitro našel svoje mesto v ekipi. Tudi igralci smo mu ob prihodu čim bolj pomagali. Glede na to, da je pogodbo podaljšal še za sedem let, je to zelo dobra novica zanj in za vse nas.

Mene govorice o tem, da v Los Angelesu postajamo dinastija, ne motijo. Vsak želi biti del neke posebne zgodbe. Ali nam bo uspelo postati dinastija, niti ni toliko pomembno. Zavedamo se, kako kvalitetno ekipo imamo. Dvakrat smo že slavili, poskusili bomo še enkrat. Če bo to ali čez eno leto, ali čez dve leti ali pa čez deset let, pa niti ni pomembno. Ekipa je bila dobro pripravljena. Naša prednost je bila, da smo imeli štiri enakovredne napade. Tako je trener lahko porazdelil minutažo in smo bili nekoliko bolj spočiti kot nasprotniki.

Težav pri tem, ko se sprehajam po mestu, nimam. Se je pa prepoznavnost zagotovo povečala. Mesto Los Angeles, posebej takrat, ko se v končnici prebijemo zelo daleč, diha z nami, kar se je pokazalo tudi tokrat. Glede na to, da se košarkaško moštvo Los Angeles Lakers že dve leti zapored ni uvrstilo v končnico, pred tem pa so relativno hitro izpadli, nam precej pomaga tudi to. Košarkarski navijači se namreč začnejo zanimati tudi za hokej.