Zgolj tri mesece po tem, ko je Hokejska zveza Slovenije javnosti predstavila lasten produkt Team Jesenice, se glede dogajanja v Podmežakli poraja vedno več ugibanj. Na mestu je pomislek, kako bo hokejska zveza glede na trenutno stanje sploh izpeljala sezono do konca. Odgovora, kakšen bo razplet jeseniškega boja na požiralniku, kjer je bil hokej skozi desetletja čaščen kot religija in ima izjemno tradicijo, ne pozna nihče.
Obiskovalcev Podmežakle le še za vzorec
Spomnimo, da je HZS poleti pravzaprav čez noč ustanovila selekcijo Team Jesenice. To je bil sploh prvi primer v Sloveniji, da je športna zveza ustanovila moštvo, ki povrhu ni niti klub, kar pomeni, da ne izpolnjuje kriterijev za nastopanje v državnem prvenstvu. Pravilnik o tekmovanju HZS namreč izrecno pravi, da lahko v državnem prvenstvu nastopajo samo klubi. Ker zveza praviloma skrbi za regularnost tekmovanj pod svojim okriljem, bi se morala distancirati od sodelujočih v državnem prvenstvu. Zveza počne vse drugo, saj upravlja Jesenice in jih v primerjavi z drugimi klubi favorizira. Poleg tega HZS kot najvišji organ vsekakor nima pristojnosti za ustanavljanje moštev, ampak bi morala na primernejši način negovati panogo. Po teoriji hokejske zveze bi potemtakem v državnem prvenstvu lahko nastopala tudi članska reprezentanca, ki je vodena na enak način in iz iste pisarne kot Jesenice. Vodja tekmovanja Bogdan Jakopič je ob naši opazki opravičeval sodelovanje železarjev v domačem prvenstvu z obrazložitvijo, da je treba poskrbeti za dobrobit slovenskega hokeja.
Pa gre res za dobrobit hokeja ali zgolj za potuho vodstvu hokejske zveze? Dejstvo je, da razmere na Jesenicah še zdaleč niso idealne. Igralci so vse bolj nezadovoljni, saj so pričakovali, da bodo v žep dobili kakšen evro od prodanih vstopnic ali vsaj povrnjene stroške za bencin, kot jim je bilo obljubljeno. Zgodilo se je že, da so se hokejisti kar na lastne stroške odpeljali na gostovanje, saj hokejska zveza ni videla smisla, da bi organizirala avtobusni prevoz. Snemalec tekem v Podmežakli je jezen, ker za opravljeno delo ne dobi plačila, zato resno razmišlja, da bi opustil prostovoljno dejavnost. Podobno je s člani zapisnikarske mize in redarji. Povrhu je v dvorani vsako tekmo manj obiskovalcev. Na začetku sezone jih je kakih 800 iz radovednosti še prišlo, zdaj se število gledalcev na drugorazrednih tekmah komaj povzpne čez 300. Veliko jih odide domov že po prvi tretjini.
Zelo razočaran nad dogajanjem je tudi dolgoletni prijatelj jeseniškega hokeja Jože Remar, ki je dneve in noči v pogonu, da uredi vsako malenkost. Njegova zgodba je tipičen primer izkoriščanja dobrega človeka in velikega športnega entuziasta. Remar je tako rekoč edini človek v Podmežakli, ki skrbi, da vse skupaj ne propade. Na njegovih plečih je tako velika odgovornost, da ji v urejenem okolju ne bi bilo kos niti pet ljudi skupaj. Glede na odnos hokejske zveze do njega se počuti sila neprijetno, ko mora celo iz svoje majhne pokojnine financirati obrobne, a zelo pomembne stvari, kot je na primer popravilo drsalk. Ko pripoveduje o tegobah jeseniškega hokeja, se mu v utrujenih očeh vidi, kako razočaran je nad trenutnim stanjem v Podmežakli. Najbolj mu je žal fantov na ledu, ki so prepuščeni negotovosti in bednim razmeram. Ko je s propadlim klubom HK Acroni Jesenice potoval po gostovanjih, je povedal, da se je moštvo vsakič ustavilo na kosilu, zdaj pa se morajo igralci zadovoljiti s suhimi sendviči iz plastičnih vrečk. Remar marsikateri del hokejske opreme vzame iz zaprašenega skladišča nekdanjega kluba, saj igralci v nasprotnem primeru ne bi mogli zadrsati po ledu. Ker je med sezono počila že marsikatera palica, ni jasno, kdo bo kupil nove.
Rakovec kljub vsemu zelo zadovoljen
Team Jesenice v treh mesecih ni privabil niti enega sponzorja, ki bi vložil finančna sredstva, kar je veliko opozorilo za hokejsko zvezo, da se projekta ni lotila pravilno. Za trenerja so postavili nezgovornega Gorazda Reklja, za katerega v hokejskih krogih pravijo, da je boljši pomočnik kot glavni trener. Ker se bo Rekelj čez nekaj dni priključil mladinski reprezentanci na prvenstvu na Poljskem, bo njegovo mesto začasno prevzel kar Nik Zupančič, sicer pomočnik selektorja članske vrste Matjaža Kopitarja, ki te dni v družinskem zavetju v Los Angelesu sestavlja taktiko za prihajajoči olimpijski nastop. Na Jesenicah so pred dnevi predstavili tudi klubski koledar, a ker izkupiček ne bo šel v roke igralcev, ga ljudje ne kupujejo tako množično, kot so si zamislili v hokejski zvezi. Predsednik organizacije Matjaž Rakovec se obnaša, kot da težav ne bi poznal. Pravi, da je še vedno zadovoljen z opravljenim v dosedanjem obdobju.
»Jesenice so med slovenskimi klubi v INL v vrhu. Razmere so urejene, zato sem zelo zadovoljen,« je bil suveren Rakovec. Poudaril je, da je v zahtevnih gospodarskih časih težko najti sponzorje, »ki jim moraš najprej pokazati, da misliš resno in da želiš nekaj narediti«, trdi prvi mož zveze. »Če bomo pridobili zaupanje igralcev in gledalcev, bodo sponzorji prišli. Glede na vse težave Jesenic v zadnjih letih je bil ta projekt edina možnost,« razmišlja Rakovec in zagotavlja, da Team Jesenice deluje v skladu z načrti z začetka sezone. O obljubi, da bodo igralci dobili denar od prodanih vstopnic, je Rakovec nekoliko zadržano rekel, da je o tem še prezgodaj govoriti. »Če se bodo na koncu sezone, ko bomo naredili obračun, našla finančna sredstva, jih bomo razdelili med hokejiste,« je zagotovil. Ob robu pogovora je še pristavil, da je na Jesenicah malo ljudi, ki so pripravljeni delati brezplačno.
Očitno je, da hokejska zveza nima moči, da bi v mesto vrnila hokejski vrvež. Vse kaže, da se bo brez vidne podpore Acronija agonija nadaljevala. S trditvijo se le delno strinja predsednik uprave te jeklarske družbe Slavko Kanalec, ki meni, da zgolj pomoč Acronija ne zagotavlja dolgoročnega financiranja profesionalnega pogona. »Hokej na Jesenicah mora biti slovenski projekt. Pri tem se je treba zavedati dejstva, da v Acroniju zelo težko opravičimo vlaganja velikih sredstev v dejavnost, ki nima neposrednega vpliva na pospeševanje prodaje izdelkov. Naša osnovna komponenta družbene odgovornosti temelji na razvoju osnovne dejavnosti, kar med drugim zagotavlja obstoj delovnih mest in socialno varnost 1200 zaposlenim ter njihovim družinam,« nam je pojasnil Kanalec, ki je bil štiri leta vodilni mož jeseniškega hokeja.
Kanalec pušča odprte možnosti za vrnitev
Na to obdobje ima Kanalec lepe spomine, čeprav pravi, da so tako sam kot njegova družina veliko pretrpeli. »Na Jesenicah smo v tem času zbrali člane upravnega odbora iz vse Slovenije. Imeli smo velik nabor sponzorjev, ki so verjeli v projekt jeseniškega hokeja. Veliko sem se naučil in spoznal veliko ljudi. V klub sem prišel v kriznih časih, ko je bilo dolgov več, kot je znašal letni proračun. Lotili smo se misije nemogoče,« se spominja Kanalec in zagotavlja, da do nikogar ne goji zamer ali sovraštva. Ko smo ga vprašali, ali obstaja kakršna koli možnost za njegovo vrnitev na čelo jeseniškega hokeja, ni podal nikalnega odgovora: »Ne upam gladko reči, da se v hokeju ne vidim več. Naj povem, da se nobene stvari v življenju nisem lotil zaradi denarja, pač pa zaradi prepričanja, da lahko pomagam in naredim nekaj dobrega.«
HK Acroni Jesenice kot dolgoletni ponos gorenjske regije zdaj že drugo leto tekmovalno miruje, Kanalec pa kot predsednik tega kluba v odstopu zagotavlja, da so v koledarskem letu 2013 plačevali predvsem bančne kredite, ki so bili najeti pred letom 2007. Izrazil je upanje, da bo s pomočjo sponzorjev v letu dni poplačan ves dolg do bank. »S tem bi bili še korak bliže končni sanaciji, kajti obstaja še nekaj manjših obveznosti do dobaviteljev, največji upnik pa ostajajo nekdanji igralci, ki pa bi lahko svoje terjatve konvertirali v lastniške deleže. S tem bi dobili klub z znanim lastništvom. Seveda pa mora za uspešno delovanje profesionalnega kluba obstajati tudi privlačen marketinški koncept, ki ne more temeljiti zgolj na enem močnem lokalnem sponzorju, pač pa mora biti blagovna znamka jeseniškega hokeja kanal slovenskim podjetjem za prodor na tuje trge,« je dejal Kanalec.
V javnosti je precej neopazno minil njegov nedavni odstop z mesta podpredsednika hokejske zveze in člana predsedstva. »Ugotovil sem, da ne predstavljam interesa nobenega kluba in kot tak nisem več kompetenten, da odločam ali podajam mnenja o razvoju slovenskega hokeja. Zato sem odstopil, ker svoj čas lahko bolj koristno porabim za druge zadeve. V preteklosti sem tudi zaradi hokeja zanemarjal družino in sebe. Upam, da bom to lahko nadoknadil,« je sklenil.
