Dvajset let je moralo preteči, da so slovenski hokejisti znova ohranili status med svetovno elito. Leta 2005 so v Innsbrucku v odločilni tekmi premagali Avstrijo, podobna zgodba pa se je ponovila letos v Stockholmu – tudi tokrat je bil ključni dvoboj proti neposrednemu tekmecu, le da je namesto Avstrije nasproti stala Francija.
»Verjeli smo v uspeh. Držali smo se dogovora in odigrali vrhunsko v obrambi, na čelu s Horakom. Izjemen občutek, posebej za nas, ki smo prvič igrali na prvenstvu elitne divizije,« je po tekmi dejal Žan Jezovšek, strelec prvega slovenskega gola proti Franciji, ki je pri 28 letih prvič nastopil na tej ravni.
»Morda se mlajši igralci niti ne zavedamo, kako težko je obstati med elito, posebej zato, ker to ni uspelo niti nekaterim, ki so že dolga leta del reprezentance. Vložili smo ogromno in mislim, da si zaslužimo ta obstanek. Od prvega dneva priprav smo garali za ta cilj,« pa ga je dopolnil Matic Török, sedem let mlajši napadalec, ki je 15 sekund pred koncem tekme zadel za končnih 2:0 in potrdil zmago.
Ta generacija se ničesar ne ustraši
»Iskreno, pred prvenstvom nisem bil med tistimi, ki so verjeli, da lahko obstanemo. Vedno smo nekje na meji. V Stockholmu je bil podoben splet okoliščin kot pred dvajsetimi leti v Innsbrucku, tudi tam je odločala zadnja tekma. Pred njo smo visoko izgubili z Nemčijo, kar nam je po svoje celo koristilo za odločilno tekmo z Avstrijo,« se zadnjega obstanka v elitni diviziji spominja Robert Ciglenečki, ki je bil v Innsbrucku kapetan tiste reprezentance.
Medtem ko so se prejšnje generacije pogosto ustrašile velikih imen in teže trenutka, je zdajšnja ekipa pokazala povsem drugačen obraz – sproščenost, samozavest in predvsem vero vase. »Razlika je očitna. Ta generacija se ničesar ne ustraši. Mi smo nekoč nasprotnike preveč spoštovali, oni pa gredo na led in igrajo. Tudi če izgubijo, iz vsake tekme nekaj odnesejo. To je izkušnja, ki se ne da primerjati z nobeno drugo,« dodaja Ciglenečki.
Vsi so delali dobre stvari
Ko je Edo Terglav lani prevzel vodenje reprezentance – tudi sam je bil med akterji zadnjega obstanka v eliti pred dvema desetletjema – ga je čakalo zahtevno obdobje. Zamenjava generacij je bila neizogibna. Že lani se je s pomlajeno zasedbo vrnil med elito, manj uspeha pa je bilo na avgustovskih olimpijskih kvalifikacijah. Tam so se od reprezentance poslovili dolgoletni nosilci igre, med njimi Žiga Jeglič, Miha Verlič, Jan Urbas in Žiga Pavlin … Vendar se Terglav, ki že več kot 20 let živi v Franciji, s tem ni obremenjeval.
»Proti Kanadi, Finski, Švedski … je bilo izjemno težko igrati. A fantje so ves čas držali skupaj. Čeprav so se porazi vrstili, nihče ni obupal ali šel po svoje. Veliko smo se pogovarjali o tem, da moramo iz vsake tekme nekaj odnesti. Videli smo napredek v majhnih korakih in ob koncu smo delovali kot prava ekipa. Naš cilj je bil, da najboljši hokej pokažemo na koncu – in to nam je uspelo,« je skrivnost uspeha razkril Terglav, ki je zaradi zdravstvenih težav moral izpustiti tekmi proti Finski in Avstriji.
Sabolič in Gregorc dočakala obstanek v eliti
Za obstanek v elitni diviziji so zaslužni vsi, ki so v Stockholmu stopili na led. Vsak izmed njih je prispeval svoj kamenček v mozaik uspeha, a vendarle izstopa Lukaš Horak, najkoristnejši igralec slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu. Vratar Olimpije je slovensko državljanstvo prejel šele dober mesec pred turnirjem, nato pa v 336 minutah igre zbral kar 185 obramb – največ med vsemi vratarji prvenstva. Res je prejel 20 zadetkov (še devet jih je prejela Slovenija, ko je branil Matija Pintarič), a prav Horak je bil eden ključnih razlogov, da se proti Kanadi in Švedski ni ponovila katastrofa iz tekme s Finsko (1:9).
»Lukaš nam je res zelo veliko pomagal, odličen je bil tudi na zadnji tekmi. Resda je prejel zadetek tik pred koncem, toda brez njega bi se obračun s Francozi verjetno razpletel drugače. Dvakrat sem bil na olimpijskih igrah, zdaj pa sem končno dočakal še obstanek v elitni diviziji. Pred odhodom nas ni veliko verjelo v to možnost, a mi smo verjeli – in to je bilo najpomembnejše. Teh 25 fantov in trenerski štab je verjel. Sestavili smo dobro mešanico mladosti in izkušenj, vzpostavili pravo kemijo in verjeli vse do konca,« je bil navdušen kapetan Robert Sabolič, s 36 leti najstarejši član reprezentance.
Podobno doživetje je prvič po več kot desetletju dočakal tudi leto dni mlajši Blaž Gregorc – skupaj sta med elito prvič nastopila že davnega leta 2011 v Bratislavi. »Na prejšnjih prvenstvih smo imeli morda na papirju celo boljše ekipe, a letos se je vse postavilo na pravo mesto. Prišla je mlada kri, prav vsak od prvega do zadnjega si zasluži pohvalo,« je mlajše soigralce pohvalil Gregorc, ki je bil z dvema zadetkoma celo najučinkovitejši slovenski hokejist na prvenstvu.
Brez podpore države ne bo napredka
Pomlajevanje reprezentance se bo nedvomno nadaljevalo, vendar z večjim optimizmom, kot je bilo mogoče slutiti še pred prvenstvom. Bine Mašič, Matic Török, Marcel Mahkovec, Nace Langus, Filip Sitar, Jan Goličič, Miha Beričič, Anže Žeželj, Jan Ćosić in Urban Podrekar so vsi rojeni v tem tisočletju. Nekateri še niso dopolnili 20 let, drugi so le malo starejši, vsi pa dajejo upanje, da slovenski hokej ne bo zdrsnil v brezno, čeprav se v enem pogledu že predolgo nič ne spreminja.
»Žal imamo še vedno le sedem hokejskih dvoran, pa še te so – vsaj nekatere – precej slabo ohranjene. Če država ne bo vlagala v infrastrukturo, bomo vedno na meji med elito in drugo kakovostno skupino. Hokej je drag šport in ni dostopen vsem, kar je žalostno, saj se posledice poznajo pri izboru igralcev. Če bo igralni bazen preozek in bodo morali fantje že zelo zgodaj v tujino, bo skoraj nemogoče zgraditi stabilno reprezentanco,« opozarja Ciglenečki.
V slovenskem taboru zdaj čakajo razplet skupinskega dela, saj bo po njem že znano, s kom bodo prihodnje leto igrali na svetovnem prvenstvu v Švici, ki bo med 15. in 31. majem. Tekme bodo potekale v Fribourgu in Zürichu.
