O tem, kaj sta pokazali zadnji pripravljalni tekmi z Madžarsko v Budimpešti in Kazahstanom v Uppsali.
V Budimpešti smo si želeli več kontrole nad ploščkom, več kompaktnosti, da smo kot ekipa skupaj v vseh conah. To nam je uspelo. Proti Kazahstanu je bilo drugače, saj je šlo za drugačnega, bolj zahtevnega nasprotnika. V uvodu nismo bili v pravem ritmu, Kazahstanci so imeli več od igre, a smo se sredi druge tretjine dobro prilagodili njihovi hitrosti, pokazali značaj in v zadnji tretjini prevladovali. Čutil sem, da si fantje res želijo zmage, dosegli smo jo z ekipnim pristopom.
O tem, kako vidi slovensko reprezentanco, česa si v njeni igri želi in čemu bodo na zadnjih treningih dali največ poudarka.
Fizično so igralci dobro pripravljeni. Tisti, ki so z nami od začetka, so že štiri tedne v pogonu, drugi so prišli iz ritma klubskih sezon. Seveda bi si želel še kakšen trening več, a smo zato toliko več poudarka namenili ekipnemu duhu, kar se občuti. Ni delitve na starejše in mlajše, ni klanov, vsi so veseli, da so tukaj in dihajo kot eno. Želimo igrati hitro, biti drsalno močni in ob osvojitvi ploščka čim hitreje preiti v napad. Tisto, kar nam še nekoliko manjka, je hiter preklop v obrambo ob izgubi ploščka. To bo v naslednjih dneh v ospredju.
O tem, kako so se mlajši igralci v reprezentanci vključili v ekipo in kaj novega so prinesli.
Čeprav bo zanje prvo svetovno prvenstvo, delujejo, kot da so del ekipe že leta. Fizično so dobro pripravljeni, ne komplicirajo, preprosto igrajo hokej. Včasih govorimo mladim igralcem, da potrebujejo več tekem, izkušnje, toda zame so izkušnje to, kako hitro se igralci prilagodijo ekipam in ne to, koliko let že igrajo na tej ravni. Ti fantje so se temu res hitro prilagodili, pa tudi starejši so jih sprejeli, jim pomagajo, hkrati pa tudi oni dobijo nekaj te mladostne energije nazaj. Lepo je videti, da delujejo kot eno.
O tem, da v reprezentanci ni Gašperja Krošlja in Anžeta Kopitarja.
Gašper je že dan po tem, ko je postal češki prvak, odkrito povedal, da fizično in mentalno ni pripravljen. Pri Anžetu smo počakali dva dni. Vemo, kako se pripravlja na sezono, kakšno vlogo ima v Los Angelesu in kaj mu pomeni klubski hokej. Ima nekaj manjših fizičnih težav, zato je sam ocenil, da ne bi bilo prav, da na prvenstvo pride 50- ali 60-odstotno pripravljen. Osebno nisem pričakoval niti enega niti drugega, da se ne bi po nepotrebnem razočaral. Njuno odločitev popolnoma razumem.
O tem, da bosta najverjetneje odločilni tekmi za obstanek v elitni diviziji ob koncu, ko bo Slovenija igrala z Avstrijo in Francijo.
O tem smo se že veliko pogovarjali. Ne smemo razmišljati o 18. maju, ko nas čaka tekma z Avstrijo in dan pozneje s Francijo. Ključno bo, da gremo resnično tekmo po tekmo. Zdaj nas zanima samo Kanada. Ko bo ta tekma mimo, mora biti glava že pri naslednji. In tako vse do zadnjega dne prvenstva.
O tekmi s Kanado, ki bo prvi nasprotnik slovenskih hokejistov.
S štabom smo si ogledali njihovo tekmo z Avstrijo, že prej pa tudi obračun z Madžarsko. Šlo je za dve povsem različni predstavi. Proti Avstriji so se še prilagajali na večjo drsalno površino in delovali bolj pasivno, proti Madžarom pa so bili že veliko bolj agresivni, več so bili pri ploščku, hitrejši v tranziciji in so res igrali svoj značilni kanadski hokej. Vemo, kaj nas čaka v soboto. Tempo bo od prve sekunde izredno visok. Na to bomo morali biti pripravljeni, ne le telesno, ampak predvsem tudi psihološko. Nočem, da v soboto samo občudujemo Crosbyja. Želim si, da igramo proti njemu.
