Matjaž Kopitar je na primeru dveh sinov glede izbire ekipe za Soči ločil očetovsko in trenersko plat. Dolgo je bil pod rafalom kritik zaradi mlajšega sina Gašperja, ki je lani nastopal na kvalifikacijskem turnirju za olimpijske igre v Vojensu in svetovnem prvenstvu v Stockholmu. Anže si je seveda želel, da bi z bratom skupaj zaigral v Sočiju. To željo je izrazil očetu, kar je glede na njegov status njegova legitimna pravica, a pri izbiri je stroka prevladala nad družinskimi čustvi. Ker je letošnja sezona za Gašperja neuspešna, ga ni uvrstil na seznam 25 olimpijcev, in na olimpijskem turnirju je z dosežki za zgodovino že nagrajen za pošten odnos do športa.
Čeprav Anže v Sočiju igra sanjski hokej, ga oče v pohvalah v pogovorih z mediji ne izpostavlja. Anže s svojo mirnostjo in »skuliranostjo« zelo pozitivno vpliva na očeta v času olimpijskega turnirja. Matjaž Kopitar je v Sočiju povsem drugačen človek z nasmehom na obrazu v primerjavi z lanskim svetovnim prvenstvom v Stockholmu. Anže navdušuje s svojim džentelmenskim odnosom. Čeprav je največji zvezdnik, je povsem podrejen uspehu ekipe, za katero bi bil pripravljen narediti vse. Po funkciji je napadalec. A ne osvaja le ploščkov in zabije fantastičnega gola za potezo dneva, ampak je izjemen tudi njegov delež v obrambi, saj je po izgubljenem ploščku že prvi jekleni zid pred vratarjem.
Ob številčni prednosti se postavi tudi na položaj branilca, ker zna inteligentno paziti, da se mu tekmec ne prikrade za hrbet, nato pa soigralcem poda plošček, kot bi ga vodil z laserjem. Ob lepem golu skromno pripomni, da je imel malo sreče in malo znanja. Je rojeni rešitelj. Ko soigralci ne vedo, kaj bi s ploščkom, mu ga podajajo v prepričanju, da bo našel najboljšo rešitev.
