Potem ko je slovenska hokejska reprezentanca sklenila zelo uspešno tekmovalno sezono 2013/14, se bodo žarometi zdaj usmerili v dogajanje v vrhu hokejske zveze. Vodstveni garnituri predsednika Matjaža Rakovca se bo čez dva meseca iztekel štiriletni mandat na čelu organizacije, ki si ga bomo zapomnili predvsem po dveh ekstremih – reprezentanca še nikdar ni žela toliko uspehov, ravno obrnjeno pa je s klubsko sceno, ki je pristala skorajda že na povsem amaterski ravni.
Matjažu Rakovcu se je najbolj obrestovala sploh prva odmevna poteza, ko je decembra 2010 na sestanku v Kranjski Gori prepričal Matjaža Kopitarja, da prevzame selektorski položaj. Rakovec je prekinil pogodbo dotedanjemu ameriškemu trenerju Johnu Harringtonu, Kopitar pa je z načrtnim delom z uvrstitvijo na olimpijske igre in doseženim sedmim mestom v Sočiju poskrbel za največji uspeh slovenskega hokeja. Sedanja generacija hokejistov je najuspešnejša, ker igralci nastopajo v odmevnih klubih, kjer imajo v urejenem okolju vidne vloge in vsako leto napredujejo. Praktično vsi so si vrata v tujino odprli šele po tistem, ko je leta 2006 v slovenski prostor vstopila mikavna liga EBEL, ki je domačemu hokeju dala novo dimenzijo. Dosedanja pot hokejskih reprezentantov je kronski dokaz, kako ključnega pomena za razvoj panoge je nastop konkurenčnih Jesenic in Olimpije v odprtem prvenstvu Avstrije.
Jesenice potopljene, Olimpija na nitki
Ko je Rakovec jeseni 2010 prevzel hokejsko zvezo, sta največja hokejska centra še proizvajala obetavne igralce, danes pa je podoba bistveno drugačna. V moderno prenovljeni Podmežakli že drugo leto zapored nimajo stika z resnim hokejem, v Tivoliju pa so v tako hudi finančni stiski, da je morda le še vprašanje časa, kdaj bo klub sporočil, da v EBEL ne bo več tekmoval. Rakovec se hvali, da je hokej prisoten v šestih mestih, vendar se je treba vprašati, kakšna je kvaliteta in kaj trenutno stanje pomeni za prihodnost. Zgolj amaterizem kajpak ne bo izklesal novih junakov ledenih ploskev, skrb zbujajoči pa so tudi rezultati reprezentanc do 20 in 18 let, ki so daleč od pričakovanj.
Rakovec se je skupaj z generalnim sekretarjem Dejanom Kontrecem močno vpletel v klubski hokej (financiranje moštev, ustanavljanje selekcij...), zato je njuno delo pod večjim drobnogledom javnosti. Nobenega dvoma ni, da bi moral biti učinek boljši. Team Jesenice se ni izkazal za povsem uspešen projekt, saj gorenjski hokej ostaja na enaki točki kot pred letom dni, obenem pa je vse preveč nejasnosti okoli transparentnosti. Porajajo se ugibanja, ali je zveza poravnala vse obljubljene obveznosti do ljudi, ki so sodelovali za Team Jesenice. Upokojeni Jože Remar, ki je bil s hokejisti vsak dan po več ur, je moral denimo iz lastnega žepa prispevati več sto evrov. Kot smo razkrili pred tedni, si je zveza privoščila fiasko, ko v Podmežakli sploh ni prijavila polfinalne tekme članskega državnega prvenstva. Tudi nasploh je boj za domačo zvezdico vsako leto slabše organiziran in zdaj že povsem brez nekdanjega sijaja.
Je pa Matjaž Rakovec v svojem štiriletnem mandatu bolje uredil pisarno in poslovanje zveze kot njegovi predhodniki. Hokejska organizacija je zaradi nepravilnosti iz preteklosti še vedno v rdečih številkah, a si je precej opomogla po rekordnem prilivu ob uvrstitvi na olimpijske igre. Dolgoletnega predsednika zveze in najvplivnejšega Slovenca v mednarodnih hokejskih vodah Ernesta Aljančiča je Rakovec septembra 2011 po burni skupščini odrezal iz HZS in mu kasneje tudi iz osebnih razlogov zaprl vrata pri kandidaturi za visok položaj v svetu IIHF. Obenem je vse Aljančičeve sporne posle predal v odločanje sodišču, ki naj bi kmalu sporočilo končno odločitev. Pred junijsko volilno skupščino je trenutno vodstvo hokejske zveze v napetosti, saj Rakovec predvsem v zakulisju večkrat poudarja vpliv »grebatorjev« za predsedniški stolček. Zelo očitno se je na Rakovčevo stran postavil celo prvi nadzornik zveze Brane Terglav, kar v poslovnem svetu ni ravno običaj, zato je vprašljiva njegova kredibilnost.
Rakovec morda celo edini kandidat
Verjetno je Rakovec v soboto po zmagi nad Avstrijo in napredovanju v elito tudi zaradi pritiska bližajoče skupščine popisal svoj profil na twitterju s kočljivo vsebino. »Kaj narediš, ko po porazu na prvi tekmi dobiš čestitko za japonsko zmago od človeka, ki ima pol svojega družinskega proračuna vezanega na HZS? Zmagaš vse preostale tekme, osvojiš prvo mesto, greš v Prago in se bebcem samo smejiš. Pa odpreš češko pivo! Drugega orožja nimaš!« je pisal Rakovec in dodal, da gresta zmaga nad Avstrijo in osvojeno prvo mesto v Južni Koreji na čast večnim dvomljivcem slovenskega hokeja. »Z vami bi šli res v brezno do dna!« je bil oster. Vprašanje, ali je takšen javni nastop primeren za predsednika hokejske zveze, vsekakor pa ne govori v prid spravi med sprtimi strujami.
Dodajmo, da je Rakovec članom HZS nedolgo tega napisal pismo, v katerem jih je pozval, naj v pisarno zveze do 29. maja pošljejo vse predloge kandidatov za novega predsednika in druge funkcije, o katerem bo 24. junija odločala skupščina. Kot kaže zdaj, bi Rakovec lahko postal celo edini kandidat za predsedniški položaj, saj je opozicija preveč razdrobljena. Povrhu so zadnji reprezentančni uspehi prav gotovo zvišali njegove možnosti pri vnovičnem naskoku na vrh HZS, čeprav bi morali biti delegati kritični predvsem pri presoji, ali si v naslednjih štirih letih želijo nadaljevati dosedanjo prakso v domačem hokeju. Junijska skupščina bo vsekakor ključna pri vprašanju o nadaljnjem obstoju panoge.