Nobena skrivnost ni, da članski hokej na Jesenicah že dolgo ni v najboljši finančni kondiciji. V zadnjih sezonah so se vseskozi spopadali s pomanjkanjem denarja. Del stroškov jim je v letošnji sezoni celo pokrila Hokejska zveza Slovenije (HZS), kar potrdil tudi njen generalni sekretar Dejan Kontrec. Po umiku družbe SIJ Acroni, ki je zaradi zaostrenih razmer začasno prenehala sponzorirati športne klube, je položaj še težji.
»Tako kot ste dejali, težko je. V tem trenutku niti predsednik Peter Bohinec, niti preostalo vodstvo ne ve, kako zadevo speljati, oziroma kateri bi bili najbolj pametni koraki. Že doslej smo razpolagali z minimalnimi sredstvi. Varčevali smo na vsakem koraku, a kljub temu dosegali dobre rezultate. A hokej na tej ravni potrebuje finančno varnost. Oprema, prevozi, gostovanja, organizacija tekem... Vse to stane. V lanski sezoni smo odigrali 77 tekem, od tega 35 do 40 na tujem. To ni amaterski pogon, za takšno tekmovalno raven moraš biti resen klub,« se težav zaveda Anže Pogačar, ki se z Bohincem že leta trudi ohraniti članski hokej na Jesenicah.
Nekoč 800.000 evrov, danes 150.000
Primerjave z zlatimi časi jeseniškega hokeja v času samostojne Slovenije so boleče. V zlati dobi igranja v ligi EBEL (2006–2008) je klub letno prejemal okoli 800.000 evrov podpore iz jeseniške železarne, v zadnji sezoni pa le še 150.000 evrov. »To pove vse. Žal mi je, da v Sloveniji za hokej kot kolektivni šport ni več zanimanja. Imamo reprezentančne in klubske uspehe, a očitno to ni dovolj. Na Gorenjskem ni veliko športnih kolektivov, ki bi devet mesecev igrali v mednarodni ligi s povprečno več kot 800 gledalci in s številnimi mladimi reprezentanti. A zanimanja ni,« je razočaran Pogačar.
Nejasna pa je tudi njuna osebna prihodnost v klubu. Bohinec razmišlja o odstopu, Pogačar še ni podpisal nove pogodbe. »Ekipa je prijavljena za alpsko ligo, to za zdaj še drži. Iščemo ljudi, ki bi bili pripravljeni vstopiti v vodstvene strukture, pomagati, postati člani upravnega odbora, da bi stopili skupaj in ta voz peljali naprej. V zadnjih štirih, petih letih je bilo skoraj vse na ramenih predsednika Bohinca in mene, nekaj je bilo tudi pomoči HZS, a v nedogled to ne gre. Ko se kaj slabega zgodi, imajo vsi svoje mnenje. Poslušam, kako nikogar ne spustimo zraven, kako smo zaprt krog, vendar to absolutno ne drži. Še enkrat, vrata so odprta,« Pogačar vabi vse, ki bi želeli pomagati jeseniškemu hokeju.
Rešitev iščejo tudi na Hokejski zvezi Slovenije
Da je jeseniški hokej v resni krizi, se zaveda tudi predsednik Hokejske zveze Slovenije Matjaž Rakovec. Podobno se je pred časom zgodilo v Celju, kjer so zaradi dolgov izstopili iz alpske lige. »O možnosti, da bi članski hokej na Jesenicah ugasnil, nočem niti razmišljati. To je bilo že leta 2010 ali 2011, ko smo ustanovili Team Jesenice, ki ga je vodila zveza. Danes si tega ne moremo privoščiti, zato skupaj iščemo rešitve. Predvsem na Gorenjskem podjetja in ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati. Sem optimist in mislim, da bomo do konca meseca imeli jasnejšo sliko,« upa Matjaž Rakovec.
Toda brez konkretnih finančnih rešitev so to le dobre želje. Res je, da je jeseniški hokej preživel že marsikatero krizo, vendar je izguba generalnega pokrovitelja največji udarec v zadnjem desetletju. Zdaj je le še vprašanje, ali bo klub, brez katerega si je težko zamisliti slovenski hokej, v prihodnjih tednih našel rešitev ali bo zdrsnil proti propadu. To je tudi jasno opozorilo državi, ki se rada pohvali s športnimi uspehi, a še vedno nima jasnega modela financiranja vrhunskega športa. Vse več slovenskih klubov – ne le hokejskih – je na robu preživetja.
