Spoštovanje. Veliko stvari je mogoče kupiti z denarjem, spoštovanja nikoli. Tega se najbolj zaveda finski hokejist Teemu Selänne. Pri 43 letih se je odločil, da športni igri, ki jo je treniral dobršen del življenja, pomaha v slovo. Da je bil izjemen, potrjujejo številke z ledenih ploskev onkraj luže, saj je na 1451 tekmah zabil 684 golov in zbral 1457 točk, toda bolj pomembno je, da si je s poštenim odnosom do ene najbolj priljubljenih športnih iger pridobil spoštovanje mnogih. Tudi tistih, ki so mu stali na nasprotni strani. »Nastala je ogromna praznina, ki jo bom težko zapolnil. Je pa naravnost neverjetno, koliko spoštovanja sem bil deležen. Bilo mi je v užitek igrati hokej toliko let,« je po slovesu, katerega krivec je tudi Slovenec Anže Kopitar – Los Angeles je namreč v končnici lige NHL izločil Anaheim – dejal še sveži upokojenec.
Najboljšemu Fincu, ki je kadar koli igral v poklicni ligi NHL, seveda tudi po upokojitvi ne bo dolgčas. V lasti ima namreč verigo restavracij v Kaliforniji, veliko časa pa posveča tudi svojemu velikemu hobiju, zbiranju avtomobilov. »Trenutno jih imam le 20,« pravi, pri čemer pa se rad z njimi vozi tudi precej hitreje od omejitev. Dvakrat je namreč nastopil tudi na dirki svetovnega prvenstva v reliju, med treningom za dirko pa je bil vpleten tudi v nesrečo in je moral plačati 50.000 ameriških dolarjev kazni. Čeprav hitrost na štirih kolesih obožuje, pa se zdi skorajda neverjetno, da se boji – letenja. »Bog me je blagoslovil, da kljub številnim poletom nisem imel nesreče. Letenje mi ni blizu in je najslabši del posla, ki ga opravljam,« pravi postavnež, ki ga je modna revija Eeva na Finskem pred leti izbrala za najbolj seksi moškega.
Ima dvojčka, v mladosti pa je ob hokeju igral še nogomet. Dve leti se je učil na poslovni šoli, tri leta pa je bil učitelj v vrtcu. Izkušnja se ga je močno dotaknila, zato je ustanovil fundacijo, ki zbira denar za bolne otroke. Hokejske korake je začel v Jokeritu na Finskem, kjer je imel ruskega trenerja Borisa Majorova. »Neskončno ga spoštujem. Veliko me je naučil, predvsem pa je odigral pomembno vlogo pri začetku moje kariere onkraj luže. Je zelo pameten, obvlada hokejsko teorijo in zna pomagati mladim, da razvijejo svoj potencial. Svetoval mi je, da ne grem v ZDA premlad,« se spominja hokejist, ki je finske barve branil na petih svetovnih prvenstvih ter si okoli vratu nadel srebrno in bronasto kolajno, na olimpijskih igrah pa tri brone in eno srebro. Poklicno kariero je začel pri 22 letih, zanj pa sta se potegovala dva kluba, Winnipeg in Calgary. Kanadčani so mu ponudili triletno pogodbo v vrednosti 2,7 milijona dolarjev, kar je bilo občutno več od pogodbe Winnipega, ki pa nadarjenega Finca nikakor ni želel spustiti iz rok. Finančno ponudbo so izenačili in tako je Teemu, o katerem so lani celo posneli odlično gledani dokumentarec, 6. oktobra 1992 debitiral v NHL, in sicer z dvema asistencama ter zmago proti Detroitu s 4:1. V svoji krstni sezoni je tako postavil dva rekorda, ki ju še nobeden novinec ni presegel – zabil je 76 golov in zbral 132 točk. »Je eleganten hokejist, njegova prednost je hitrost drsanja, hokej pa igra z veliko energije in entuziazma. Nič čudnega, da je izjemen hokejist,« je o njem dejal nekdanji soigralec Jean-Sebastien Giguere. Besede, ki jih je v več kot 20 letih v ligi NHL potrdil še večkrat, ob slovesu pa ostaja 11. najboljši strelec in 15. glede na točkovni izkupiček vseh časov.
Dolgo časa so ga v svoje vrste vabili tudi Rusi, njegov moštveni kolega v Anaheimu pa je bil Ruslan Salej, ki je pred leti v Rusiji izgubil življenje, ko je moštveno letalo yak-42 strmoglavilo. »V Rusiji sem bil le enkrat, in sicer v Moskvi. Spominja me na New York,« je zaupal ruski novinarki, ki ga je vabila v St. Peterburg, za zabavo pa ji je odgovoril, da se bo na pot iz Helsinkov v primeru podpisa pogodbe odpravil kar z avtom, in sicer razkošnim maybachom. Nekaj ruskega besednjaka pa mu je tudi že znanega. »Soigralec Ruslan me je podučil o vseh kletvicah,« se spominja.
Njegov moto je Sprosti se in uživaj, mnogi pa pravijo, da je najbolj prijazen človek na vsem svetu, ki ga nikoli prav nič ne razjezi. Niti štirje otroci, ki jih ima z ženo Sirpo. Nič čudnega, ko pa uživa v življenju bogataša v zelenem kalifornijskem mestecu Coto de Cazi, ki je znano tudi po igriščih za golf, leta 1984 med poletnimi olimpijskimi igrami v Los Angelesu pa je mestece gostilo tekme v jahanju, streljanju, sabljanju, modernem peteroboju. Ob vseh konjičkih mu v preostanku življenja gotovo ne bo dolgčas, predvsem pa bo imel več časa za druženje z najboljšimi prijateljema, ki ju je spoznal prav na ledeni ploskvi – Kanadčanoma Paulom Kariyo in Joejem Sakico, ki sta oba že nekaj let hokejska upokojenca in sta poslovilno tekmo spremljala v živo.
