Ko vrhunski športnik v katerem koli športu – ali pa vsaj med vsemi najbolj priljubljenimi – dopolni 38 let, se preostanek njegove aktivne kariere v veliki večini primerov začne meriti v mesecih, in ne več letih. Odločitev prav toliko starega najboljšega slovenskega hokejista vseh časov Anžeta Kopitarja, da bo prihajajoča sezona, jubilejna 20. tako v ligi NHL kot v njegovem edinem klubu v tem tekmovanju Los Angeles Kings, njegova zadnja v izjemni karieri, pomeni, da bo tako tudi v njegovem primeru. In torej ni nikakršno presenečenje.
Čeprav je bil že v prejšnji sezoni dvanajsti najstarejši igralec v najmočnejši ligi na svetu (med več kot tisoč hokejisti, ki so v njej lani zaigrali), bi kot zgleden športnik od glave do peta na najvišji ravni pomembno vlogo sicer lahko zagotovo igral še nekaj let, o čemer navsezadnje več kot zgovorno pričajo njegove številke. Razlog za konec kariere se torej skriva drugje in ga je Kopitar tudi izrecno poudaril – hokeju bo v slovo »že« po koncu naslednje sezone pomahal zato, ker želi več časa nameniti družini.
Vrhunske številke
Tako ne preseneča, da so na novinarski konferenci, na kateri je pred dnevi oznanil svoje slovo, ob njem sedeli tudi žena Ines ter otroka Neža in Jakob. Kot je poudaril, ti potrebujejo moža ter v pomembnih in občutljivih letih obeh otrok predvsem očeta v večji meri, kot jo je bil sposoben zagotavljati v vlogi vrhunskega športnika. Z oznanitvijo svoje odločitve že zdaj, skoraj mesec in pol pred začetkom sezone, pa je želel doseči, da njegova zadnja sezona ne bi postala moteč dejavnik za ekipo, da se vse skupaj ne bi spreobrnilo v neke vrste njegovo »poslovilno turnejo«. Nasprotno, tudi v njej se želi s soigralci bojevati za najvišje cilje in se temu povsem posvetiti, zato je poglavje slovesa nekako odkljukal, še preden je do njega zares prišel. »Čutil sem, da moram to povedati zdaj. Zadnje, kar si želim, je, da bi jemal pozornost ekipi in jo preusmeril nase,« je poudaril.
Če bi skušali Kopitarjevo sijajno kariero opisati samo z golimi številkami, bi sicer kaj hitro zmanjkalo prostora, zato nanizajmo le nekatere najbolj bleščeče. Anže Kopitar je doslej za Los Angeles odigral 19 sezon in v njih 1454 tekem v rednem delu, oboje je največ v zgodovini kluba, ob tem pa še več kot sto tekem v končnici, v kateri je dvakrat, v letih 2012 in 2014, osvojil tudi Stanleyjev pokal za naslov prvaka. Z 838 asistencami v rednem delu je najboljši podajalec v zgodovini kluba, s 440 goli tretji najboljši strelec in s skupno 1278 točkami na drugem mestu večne lestvice. A Kopitarjeva izjemna kariera ni merljiva le s številkami. Njegove odlike so bile vsestranskost v igri (v napadu in tudi obrambi), odlična vizija igre, sposobnosti vodje in mirnost v trenutkih, ko je pritisk največji. Tako je denimo že od leta 2016 tudi v vlogi kapetana moštva, je na prvem mestu klubske lestvice vseh časov po številu golov, ki so odločili tekmo (dosegel jih je kar 78!), ob tem pa si je v karieri prislužil tudi kup individualnih priznanj lige NHL – trikrat je bil prejemnik nagrade Lady Byng za športno vedenje, dvakrat trofeje Franka J. Selkeja za najboljše obrambne igre med napadalci, pred tremi leti je dobil priznanje Marka Messierja, ki jo podeljujejo vodjem ekip, ki opravijo tudi veliko družbeno koristnega dela, petkrat pa je nastopil na tekmi vseh zvezd.
Spoštovan na igriščih
Da je za najhitrejši ekipni šport izjemno nadarjen, se je sicer pokazalo že kmalu po tistem, ko je 24. avgusta 1987 na Jesenicah rojeni Anže Kopitar prvič stopil na led. K temu, da se je to sploh zgodilo, je sicer zagotovo pripomoglo to, da je bil odličen hokejist (in pozneje trener) tudi njegov oče Matjaž. Za Jesenice je nato igral le kot mladinec, za tem pa kmalu naredil pomemben korak v tujino – leta 2004 pri 17 letih v švedski Södertälje, kjer se je spoznal s profesionalnim hokejem na najvišji ravni. A kaj kmalu je prerasel tudi to okolje. Že leto pozneje so ga tako Los Angeles Kings izbrali kot enajstega na naboru lige NHL, kamor pa se je preselil po še eni sezoni na Švedskem. In že v svoji prvi sezoni navdušil – postal je eden ključnih igralcev ekipe, znan po izjemni inteligenci, moči in občutku za igro ter izjemni mirnosti. »Tako v težkih trenutkih kot v dobrih časih je bil vedno najboljši vodja. Nikoli te ne potegne navzdol, ampak vedno skrbi za dobro razpoloženje. To je ena njegovih zelo pomembnih lastnosti – vselej ve, kako dvigniti ekipo, tudi takrat, ko ne gre po načrtih,« ga je denimo opisal dolgoletni soigralec Adrian Kempe, ki se je Los Angelesu pridružil prav v sezoni, v kateri je Kopitar postal kapetan moštva.
Vse omenjeno so pomembni razlogi, da ga tudi navijači ne občudujejo le zaradi igre, temveč tudi osebnosti. Še ena posebnost pa je tudi njegova izjemna vzdržljivost. V ligi, v kateri resne poškodbe pogosto končujejo kariere, je Kopitar namreč sinonim za konsistentnost. »Če pogledam odigrane tekme v primerjavi z zamujenimi, sem imel srečo in bil dovolj vzdržljiv, da sem jih zelo malo izpustil,« je povedal tudi sam Kopitar, ki bo, ko bo vsega skupaj konec, zagotovo ostal zapisan med največje evropske igralce v ligi NHL, ob boku znamenitih predstavnikov hokejskih velesil, Švedov, Čehov in Rusov, ki so spremenili obraz severnoameriškega hokeja.
No, ni pa Kopitar čisto vsega dosegel samo v ligi NHL, navsezadnje je kljub temu, da je več kot polovico svojega življenja preživel v tujini, gromozansko večino v Kaliforniji, velik pečat pustil tudi v slovenskem hokeju. Pogosto, ko so mu to le dopuščale razmere, je namreč oblekel tudi reprezentančni dres in za izbrano vrsto tako igral na več svetovnih prvenstvih in tudi olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju, kjer se je Slovenija uvrstila v četrtfinale. Z domovino je tesno ostal povezan tudi sicer, saj se je v domače kraje vračal vsako poletje, ob napovedi slovesa od aktivnega igranja hokeja pa je tudi napovedal, da se namerava z družino po koncu sezone za stalno vrniti v Slovenijo, kjer je Anže Kopitar za številne mlade igralce največji vzornik in dokaz, da je mogoče iz majhnega hokejskega okolja priti na vrh sveta.
