Ali vam je v daljšem premoru po klubski sezoni uspelo napolniti baterije?
Ne vem, kdaj sem imel nazadnje toliko prostega časa. Žena in otroci so bili veseli, meni pa je koristilo, da sem si odpočil telo in glavo. Sicer od ljubljanskega turnirja naprej normalno treniram, resda nisem šel na Kitajsko, a smo doma trenirali po programu. Po dveh mesecih je bilo lepo spet videti fante in se vključiti v ekipo. Počitek je bil nujen, zdaj pa se počutim dobro in verjamem, da bom hitro ujel ritem.
Kako bi ocenili nastope reprezentance v prvem delu lige narodov v Riu de Janeiru in Burgasu?
Veliko je bilo vzponov in padcev, kar je normalno za dokaj mlado ekipo, v kateri se je zgodilo veliko sprememb. To se je poznalo na igrišču, saj iz niza v niz, iz tekme v tekmo nismo vedeli, kako bo vse skupaj videti. Najbolj so presenetili na prvem turnirju v Riu, medtem ko se je v Bolgariji videlo, kako majhne razlike so med ekipami: točka ali dve na niz in lahko ga izgubiš ali dobiš.
In kako ste videli nadaljevanje lige narodov – turnir v Stožicah in zaključni del tekmovanja v kitajskem Ningboju?
Vesel sem, da so se fantje po dobrem turnirju v Stožicah, tudi z malo sreče, prebili na zaključni turnir. Tam je sledila verjetno najboljša tekma poletja proti Franciji, ki je bila potrditev, česa je ta ekipa sposobna, če igra tako, kot jo selektor Fabio Soli usmerja že vse poletje. V polfinalu so nato Italijani še enkrat dokazali, da so za nas trenutno premočni, proti Braziliji pa bi se dalo iztržiti več. A četrto mesto, s tako spremenjeno zasedbo, je lep uspeh in dokaz, da za nami prihaja veliko mladih igralcev.
Selektor Soli od vas zahteva hitrejšo igro, v njej pa imajo podajalci še večjo vlogo. Kako se sami znajdete v tem sistemu?
Gre za precejšnjo spremembo, ki se po televiziji morda ne vidi, a pri takšnem tempu so napake normalne. Podajalci imamo zdaj še večjo odgovornost, trudimo se biti čim bolj natančni, hkrati pa morajo biti tudi napadalci pripravljeni popraviti kakšno žogo. Pri taki hitrosti igre ni vsaka podaja idealna – to ne uspe niti najboljšim. Gre za rahlo prilagoditev našega dosedanjega sistema v napadu, a mislim, da gremo v pravo smer in da bomo do svetovnega prvenstva dosegli želeno raven.
Po slovesu Dejana Vinčića boste prevzeli glavno breme na mestu podajalca.
Kar zadeva mojo vlogo v ekipi, se ne bo veliko spremenilo, je pa reprezentanca precej drugačna kot prej. Za nas starejše bo to nova izkušnja, saj je v ekipi veliko fantov, s katerimi do zdaj nismo igrali skupaj. Mlajše moram res pohvaliti, so pridni, delavni in hitro napredujejo. Če bomo tako nadaljevali, se bodo še bolj vključili v igro, kar so pokazali že v ligi narodov. Čeprav smo pomlajeni, bomo še vedno nevarna ekipa.
V vaši odsotnosti sta priložnost dobila Uroš Planinšič in 19-letni Nejc Najdič. Kakšen vtis sta naredila?
Oba sta dokazala, da spadata v reprezentanco. Tudi zanju velja, da sta zelo zavzeta in se trudita na vsakem treningu. Verjamem, da bosta z vsakim dnem samozavestnejša, izkušnje pa bodo prišle z igranjem. Takšno zdravo tekmovalno okolje bo na koncu koristilo celotni ekipi.
Če se nekoliko pošalim, je videti, kot da so si mlajši igralci pozorno ogledali dokumentarno serijo Bratje z igrišča in začutili, kaj pomeni biti del reprezentance.
Mislim, da vedno bolj in bolj. Na začetku so, kolikor sem se pogovarjal z njimi, potrebovali nekaj časa za prilagoditev, potem pa so sprejeli reprezentančnega duha, ki je pri nas zelo močan. Tudi oni so začutili, koliko spoštovanja in žrtvovanja je za vsemi temi uspehi in za tem grbom. Zavedajo se tudi, v kako velike športne copate bodo morali stopiti, če bodo želeli ohranjati ali preseči te rezultate. Talent in kakovost imajo, pomembno pa je, da skupaj zgradimo kemijo, ki nas je vedno krasila.
Pred štirimi leti ste eno sezono po daljšem času spet igrali v slovenski ligi. Vas je presenetilo, koliko nadarjenih fantov raste v Sloveniji?
Sprva smo se spraševali, kaj bo, ko se bo naša generacija poslovila od aktivnega igranja. Dejstvo je, da smo že v zrelih letih in počasi končujemo kariero ter svoje mesto v reprezentanci prepuščamo mlajšim igralcem. Ne mislim le na tiste, ki so že v reprezentanci ali blizu nje, ampak na še mlajše. Veliko se pogovarjam s trenerji mlajših kategorij, ki pravijo, da je neverjetno, koliko otrok se vpisuje. Vidijo, da je odbojka lep šport, in se v njej prepoznavajo. V čast nam je, da nam je uspelo popularizirati odbojko do te mere, da jo je sprejela mlajša generacija in jo vidi kot šport, v katerem lahko gradijo kariero. Že zdaj imamo nekaj fantov na visoki ravni. Upam, da bodo verjeli vase in vztrajali.
Ali to pomeni, da je slovenska liga kovnica mladih talentov in dobra odskočna deska za napredovanje?
Mislim, da je. V novi sezoni jo bom imel spet priložnost še malo bolj spoznati, a po fantih, ki so zadnja leta igrali v njej, vidim, da je v njej veliko talenta. Res je, da jim še manjka nekaj konstantnosti in malenkosti v končnicah, ko se odločajo tekme, toda to bo prišlo z izkušnjami. Najpomembnejše je, da radi trenirajo in so predani, vse drugo se bo razvilo.
Zakaj ste sprejeli ponudbo ACH Volleyja in se vračate domov?
Glede na projekt, ki so si ga zastavili v klubu, je to velik izziv. Če se nas naenkrat ne bi toliko vrnilo, bi nas bilo težje prepričati. Tudi med sabo smo se pogovarjali, malo pritiskali drug na drugega, ker smo vedeli, da je to verjetno zadnja priložnost, da doma zaigramo skupaj. Moram pohvaliti vodilne v ACH Volleyju in vse, ki so stali za tem, da so zbrali sredstva in nas združili. Upam, da se jim oddolžimo z lepimi predstavami v ligi prvakov.
Za konec se morava dotakniti še svetovnega prvenstva na Filipinih, ki se bo začelo čez dober mesec. Kakšna so vaša pričakovanja?
Skupina je zelo težka, predvsem to velja za Bolgarijo, ki nas je v ligi narodov letos premagala, in Nemčijo, ki je tudi igrala odlično. Prav tako ne gre podcenjevati Čila, proti kateremu bomo začeli prvenstvo. Dejansko lahko izgubiš z vsakim, je pa vsakega mogoče tudi premagati. Zato bo pomembno iskati prvo mesto v skupini, da bo naprej vse skupaj lažje. Osvojili smo že kopico kolajn na evropskih prvenstvih, na svetovnih se nam odličje zaenkrat izmika. Če ne bi verjeli, da ga lahko osvojimo, nas ne bi bilo tukaj. Moramo se kar se da dobro pripraviti in oditi na prvenstvo z mislijo, da gremo osvojit nekaj, kar nam še manjka.
