Na evropskem prvenstvu 2011 na Dunaju je Veselin Vuković Slovenijo popeljal do zgodovinskih zmag proti Avstriji in Turčiji, v boju za četrtfinale pa nesrečno izgubil proti Finski z 2:3. Ni bilo presenečenje, da je bil letos med obiskovalci turnirja lige narodov v ljubljanskih Stožicah, kjer je Slovenija v soboto z 0:3 (–22, –20, –23) izgubila z Italijo. Z zanimanjem je spremljal reprezentanco, ki je že zdavnaj presegla temelje, ki jih je pomagal postaviti pred več kot desetletjem.
Tisti, ki vas dobro poznajo, pravijo, da ste pravi odbojkarski fanatik in da spremljate vse, tudi mlajše kategorije. Obisk turnirja lige narodov v Ljubljani to potrjuje, kajne?
Za začetek moram reči, da je Slovenija edina država, v kateri bi lahko živel zunaj Črne gore. Tega ne govorim zato, ker se pogovarjava za slovenski dnevnik, ampak ker je res. V Slovenijo sem zaljubljen, tako kot v odbojko, ki jo spremljam v vseh oblikah in na vseh ravneh. Pred nekaj tedni sem bil na turnirju lige narodov v Beogradu, vmes sem si ogledal še nekaj tekem kadetskih selekcij. Ljubljanski turnir je bil zato povsem logična postaja na moji poti. Če si pravi ljubitelj odbojke, tega preprosto ne smeš zamuditi.
Kako pa gledate na razvoj odbojke?
Igra je danes hitrejša in atraktivnejša, kar je vsekakor pozitivno, vendar me moti preobremenjen urnik igralcev. Nimajo več niti enega tedna počitka, igrajo za klube, reprezentance, na evropskih in svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah … To vodi v utrujenost in poškodbe. Po drugi strani pa se kariere podaljšujejo. Danes ni redkost, da kdo igra tudi po 40. letu. Dobrodošle so tudi tehnološke novosti, kot so videoizzivi, čeprav so postopki še vedno predolgi in bi jih bilo treba posodobiti.
Več kot desetletje po vašem mandatu nekateri igralci še vedno nosijo dres Slovenije. Kako gledate na njihovo dolgoletno vztrajanje?
Ko sem prevzel ekipo, je bila močna želja po menjavi generacije. To nikoli ni enostavno, saj prinaša tveganje, tudi rezultatsko. A zame je bila to prava poteza. Ti fantje so kasneje zgradili vrhunske kariere, predvsem pa izjemen odnos do reprezentančnega dresa. Pokazali so patriotizem, delovno etiko, pripadnost. Na zadnjem evropskem prvenstvu jih je bilo kar enajst takšnih, ki so bili v ekipi že takrat, in nihče od njih se ni nikoli odpovedal reprezentanci. V današnjih časih je to res prava redkost.
Se spomnite, kako ste jim v začetku govorili, da lahko premagajo tudi reprezentance, ki so se takrat zdele nedosegljive?
Ko sem jim omenil, da bi ob pravem razvoju lahko nekoč premagali Srbijo, me je polovica gledala z nejevero. Čez nekaj let so jo ti isti fantje premagovali brez težav. To je bil del psihološkega procesa. Najprej ne verjameš vase, potem pa skozi delo, izkušnje in pravo okolje zrasteš. To je bil prehod iz sanj v realnost.
Vzdušje, ki danes vlada v slovenski reprezentanci, pogosto primerjate z nekdanjo jugoslovansko iz obdobja njenih največjih uspehov. Zakaj?
Zato, ker me ta generacija Slovencev zelo spominja na nekdanjo Jugoslavijo med letoma 1995 in 2001, ki je v tem obdobju osvojila vse, kar se je osvojiti dalo. Pri Srbih se je ta zmagovalna miselnost sčasoma porazgubila, medtem ko slovenska reprezentanca že več kot desetletje ohranja spoštovanje, ambicijo in izjemno vzdušje, kar je fascinantno.
Na EP 2011 v Avstriji ste kljub zmagama proti gostiteljici in Turčiji po porazu s Finsko obstali na pragu četrtfinala. Kaj vam je manjkalo za korak dlje?
Vsega po malem, malo vere vase, nekaj manj kakovosti, premalo izkušenj in še nezadostna baza sistemskega dela. Entuziazem je bil velik, toda ko narediš velik korak naprej, si še vedno nekje vmes, ne povsem stabilen in ne povsem zrel.
Navdušujoče je, da se kljub neuspehom igralci niso predali, ampak so z leti postali še močnejši. Zakaj je ta generacija posebna?
Ker je imela izjemno voljo in trmo, da se dokaže. Padci igralcev niso zlomili, ravno nasprotno, samo še bolj so verjeli, da jim lahko uspe. To notranje prepričanje, doslednost in želja po napredku so jih pripeljali do vrhunskih rezultatov, ki si jih povsem zaslužijo.
Zdaj počasi na površje prihaja nova generacija. Kakšna je prihodnost slovenske odbojke?
Moram reči, da mi je ta transformacija všeč. Še pred dvema letoma ni kazalo najbolje, zdaj pa menjava generacij deluje presenetljivo gladko. Uroš Planinšič se je dobro uveljavil pri podaji, za njim že prihaja zelo mladi Nejc Najdič. Med sprejemalci imata velik potencial Rok Bračko in Luka Marovt, kot korektor Nik Mujanović, med blokerji Sašo Štalekar, na položaju libera Grega Okroglič. Namenoma poudarjam mlajše, ki še niso povsem uveljavljeni, saj ob njih ostajajo tudi izkušeni Rok Možič, Jan Kozamernik, brata Štern in Klemen Čebulj. Reprezentanca zato ostaja kakovostna in dolgoročno stabilna, čeprav bo vmes gotovo kakšna turbulenca.
Kako naj se Slovenija izogne padcu, kakršnega trenutno doživlja Srbija?
Najpomembnejši dejavnik pri vsem, ne le v športu, je dobro vodstvo. In mislim, da ga Odbojkarska zveza Slovenije trenutno ima. Predsednik Metod Ropret vleče prave poteze, z jasno strategijo. Pogosto dajem primer Srbije in Hrvaške: v odbojki in rokometu sta bili nekoč povsem primerljivi. Nato je Srbija v odbojki osvojila skoraj vse, Hrvaška pa skoraj nič. In obratno v rokometu. Razlog je bil preprost: vodenje zvez. Vodstvo je temelj vsega.
Ali je Fabio Soli prava izbira za nadaljevanje te poti?
Težko podrobno komentiram, ker ne poznam vseh notranjih razmerij. Z vidika rezultata in zunanje podobe pa lahko rečem, da za zdaj vleče prave poteze. Kako bo v prihodnje, bomo še videli. A skoraj vedno velja: če je glava dobra, če je general pravi, so tudi vojaki pravi.
Kar šest let ste preživeli na Japonskem pri ekipi JT Thunders iz Hirošime. Kako je Japoncem uspelo narediti takšen preporod?
Ker so vlagali v znanje. Ko sem pred dvanajstimi leti prišel v njihovo ligo, sva bila s Švedom Kristianssonom edina tujca med trenerji. Danes pa imajo tujce skoraj vsi klubi. Hkrati so svoje igralce pošiljali v tujino in jim subvencionirali razvoj. Primerjam jih lahko z Južno Korejo. Pred desetimi leti sta bili približno izenačeni, danes pa je razlika očitna: Japonska je v svetovnem vrhu, Koreje pa skoraj ni več.
Mnogi pravijo, da je življenje na Japonskem zelo drugačno. Kako ste se znašli vi?
Res je drugačno, vendar zame ni bilo težko. JT Thunders je imel najboljšo infrastrukturo, a pred mojim prihodom je bil na robu izpada. Pogoj za moj prihod je bil, da ekipa ostane v ligi, in to ji je uspelo. Že prvo sezono smo igrali v dveh finalih, naslednjo oba osvojili. Vse je bilo vrhunsko. A sčasoma sem začel opažati, da na Japonskem pogosto prevladuje forma nad vsebino. Ni pomembno, ali si nekaj izvedel kakovostno, pomembno je, da si to naredil tako, kot je bilo naročeno. To mi je začelo jemati energijo.
Pri nepolnih 71 letih ste še vedno aktiven trener, saj ste že šesto leto na Arabskem polotoku. Kako dolgo še?
To me pogosto sprašujejo, tudi domači, ki menijo, da bi se moral končno upokojiti. A meni delo še vedno prinaša zadovoljstvo. Počutim se dobro, motivacije imam dovolj in verjamem, da lahko s svojim znanjem še veliko dam. Ne gre za denar ali pomanjkanje drugih interesov, ampak preprosto uživam. Ko bo napočil trenutek, da mi bo težko iti na trening, bom končal.
