V Franciji je v preteklosti igralo že kar nekaj slovenskih odbojkarjev: omenimo le Andreja in Matjaža Urnauta, brata zdajšnjega kapetana slovenske reprezentance Tineta, Dragana Pezlja, kapetana slovenske reprezentance, ki je leta 2001 sploh prvič igrala na EP, in Dejana Fujsa, ki je tudi igral v Ostravi. Pri 29 letih jim je sledil tudi Sebastijan Škorc, ki je navduševal v dresu Saint-Breauca, kar mu je po dveh sezonah prineslo igranje za takrat sloviti Paris Volley, evropskega klubskega prvaka leta 2001. Tja se je po treh letih igranja za ACH Volley vrnil še enkrat, tako da odlično pozna francosko odbojko in tamkajšnje razmere.
»Francoska odbojka je odbojka discipline, bloka in obrambe. Šele tam sem spoznal, kaj pomeni ta povezava, normalno ob napadu, servisu in sprejemu, ki so osnovni elementi odbojkarske igre. Spoznal sem tudi, da se v Franciji veliko vlaga v odbojko, njihovi klubi in igralci so maksimalno zaščiteni s pomočjo države in mestnih občin. Tako je Paris Volley okoli 50, 60 odstotkov sredstev dobil s strani mesta, vsi klubi imajo vrhunske pogoje za delo, vse močnejša je njihova domača liga in posledično s tem pridobiva tudi reprezentanca. Ta je zdajšnji zagon dobila že na začetku tega tisočletja, ko jo je prevzel Philippe Blain, ki je zdaj selektor Japonske. Pod njegovim vodstvom so igrali kar dvanajst let, nadomestil pa ga je Laurent Tillie, ki je bil na francoski klopi do konca olimpijskih iger v Tokiu. Skratka, Francozi so dolgoročno in transparentno vlagali v odbojko, zato so tam, kjer so,« je nad njihovim razvojem navdušen Sebastijan Škorc.
Pika na i ACH Volley
Ob tem je povlekel tudi določene podobnosti s slovensko odbojko. »Tudi pri nas zadnji uspehi niso prišli kar čez noč. Veliko zaslug za napredek igralcev imajo vsekakor tudi njihovi klubi, kjer so jih vzgojili, ampak tista pika na i je bil ACH Volley. Do takrat slovenski klubi niso bili enakovredni tujim, toda ko so v ACH Volleyju poskrbeli za logistiko, veliko zaslug za to so imel Herman Rigelnik, Rasto Oderlap in Aleš Jerala, se je Slovenija prvič resneje pojavila na evropskem zemljevidu. Prav po zaslugi ACH Volleyja smo začeli igrati ligo prvakov, še prej smo osvojili pokal challenge, zdaj pokal CEV, zanjo smo praktično igrali vsi reprezentanti. Tudi večina zdajšnjih reprezentantov je svojo klubsko evropsko pot začela v ACH Volleyju: Gasparini, Vinčić, Urnaut, Pajenk, pozneje Ropret, Čebulj, Žiga Štern, Kozamernik, Jani Kovačič … Sledili so odhodi v tujino in to v najboljše evropske klube, s tem pa je pridobila tudi reprezentanca.«
Za trenutek ostanimo še pri slovenski reprezentanci, za katero je zdajšnji trener ekipe Merkur Maribor, ki ima največ zaslug za njegov lanski naslov državnih prvakov in prekinitev 16-letne vladavine ACH Volleyja, igral na štirih evropskih prvenstvih. Šele na četrtem, v Avstriji leta 2011, pa je okusil slast prve zmage. Če za zdajšnjo generacijo velja, da odpovedi igranja za reprezentanco praktično ni, je bilo v preteklosti drugače.
»Dobro, tudi v mojih časih odpovedi ni bilo prav veliko, dejstvo pa je, da so se s prihodom Metoda Ropreta na čelo OZS razmere v reprezentanci precej izboljšale. Zdaj ima reprezentanca vrhunske pogoje, mi pa smo morali v tistih časih zalagati denar tudi za bencin, vedno so bile težave z dvoranami in šele, ko je prišel Mitja Koželj in je bil zgrajen Draš center, so se zadeve nekoliko izboljšale. V začetku smo bili še brez fizioterapevtov, da o drugih zadevah niti ne govorim. In logično je, da je prišlo tudi do odpovedi. Seveda je čast igrati za reprezentanco, a če ima zaradi tega igralec še svoje stroške, potem … Prav tako ne bi rekel, da takrat nismo verjeli v to, da lahko igramo odbojko na visoki ravni. Seveda smo, ampak organizacija ni bila takšna, kot je zdaj, tudi liga je bila slabša, ni bilo igralcev, ki bi imeli mednarodne izkušnje. Danes na srečo vse to imamo.«
Letos jih je prevzel Giani
Nedeljska tekma s Francijo je že razprodana, kar pomeni, da bo vzdušje v dvorani Stožice odlično. Dejstvo je, da ta tekma še ne bo odločala o končnem razpletu prvenstva, na katerem gre Sloveniji na roko tudi to, da bo, če se bo uvrstila v osmino finala, prva nosilka ne glede na to, ali bo v svoji skupini prva, druga ali tretja. A tekme z aktualnimi olimpijskimi prvaki in zmagovalci letošnje lige narodov so v preteklosti Slovencem povzročili veliko bolečih porazov, so vedno nekaj posebnega. Spomnimo se le finala EP leta 2015 v Sofiji in slovenskega poraza z 0:3, toda lani v Riminiju so jo v ligi narodov po velikem preobratu končno le premagali. A že na tekmi za tretje mesto so spet slavili Francozi, ki jih je marca letos prevzel Andrea Giani, ki je pred sedmimi leti s Slovenijo osvojil srebrno evropsko kolajno.
»Res je, da Giani dobro pozna slovenske odbojkarje, a tudi oni dobro poznajo njega, tako da to zagotovo ne bo vplivalo na razplet tekme. Kapetan Urnaut pravi, da se ne smemo obremenjevati z nasprotniki, ampak se moramo osredotočiti le na svojo igro. Z njim se popolnoma strinjam, imamo kakovost, imamo vse, kar potrebujejo reprezentance, ki se bodo borile za najvišja mesta. Francija ima v svojih vrstah odlične igralce, največji zvezdnik je seveda Earvin Ngapeth, da vseh drugih sploh ne naštevam. Imajo odlično vzdušje, med sabo so zelo povezani, odlični so v bloku in obrambi, tudi na servisu in sprejemu. Zato bodo morali naši odbojkarji ves čas pritiskati s servisi in dobro sprejemati, kajti že vsak slabo sprejet servis bi bil lahko usoden. Predvsem pa bodo morali zmanjšati število napak na minimum, kajti Francozi jih delajo zelo malo. Če bodo fantje pravi, lahko ob vzdušju, kakršno je bilo leta 2019, tudi to tekmo dobijo,« je prepričan 48-letni Škorc, ki med kandidate za kolajne na letošnjem SP ob Franciji in Sloveniji uvršča še Poljsko, Brazilijo, ZDA in Italijo.
