Imola, maj 1994. Črni konec tedna formule 1. Nesreča Rubensa Barrichella, ki se je končala srečno, smrtna nesreča Rolanda Ratzenbergerja, smrtna nesreča Ayrtona Senne. Dnevi, ki so spremenili zgodovino tega športa. Po 1. maju 1994 nič več ni bilo tako, kot je bilo do takrat. Umrl je tisti, ki ni mogel in ni smel umreti, nekdo, ki je bil v očeh številnih neumrljiv, neskončen. In je zaradi spleta okoliščin postal ravno to. O vzrokih, zakaj je v ovinku Tamburello zapeljal naravnost in treščil v betonski zid, mnogi danes ne želijo več razpravljati. Ayrtona ni več, a spomin nanj še živi.
Kot mladenič je prve zaresne dirkaške korake naredil v Angliji, kjer je zgodaj opozoril nase, zares je zablestel na prvih testiranjih z Williamsom, nato pa so ga pod svoje okrilje vzeli pri Tolemanu. Mladenič je bil že takrat nekaj svojega, vse, predvsem pa sebe, je gnal do popolnosti. Njegov tedanji mehanik, kasneje pa novinar, Tetsu Tsugava, ve veliko povedati o mladem Ayrtonu: »Ko te je sredi noči zbudil telefon v hotelski sobi, si lahko takoj vedel, da ima Ayrton kakšno novo idejo o nastavitvi dirkalnika. Nikoli ni počival, zjutraj je bil prvi v garaži in z dirkališča je šel med zadnjimi.«
Njegov surov talent in egoizem na stezi nista ušla velikim igralcem v formuli 1 in hitro je prišel v bolj konkurenčen Lotus, a ko je po eni od napornih dirk skoraj padel v nezavest v kokpitu zaradi utrujenosti, mu je postalo jasno, da brez treninga ne bo šlo.
»Zaradi njega sem moral tudi jaz začeti hoditi v fitnes. Kolikokrat sem ga preklel, ker me je njegov zgled prisilil, da sem moral postati del te filozofije. A je bilo po drugi strani toliko lepše in zabavno,« ve danes povedati njegov nekdanji ekipni tovariš pri McLarnu Gerhard Berger. Avstrijec je bil 1. maja 1994 eden izmed najbolj prizadetih ljudi v formuli 1, saj je izgubil dobrega prijatelja. Skupaj sta namreč uganjala take norčije, da jim še dolgo ni bilo para. Od metanja poslovnega kovčka iz helikopterja, skrivanja smrdljivih rib v hotelsko sobo, pršenja sobe z gasilnim aparatom do tega, da mu je Senna denarnico zlepil s sekundnim lepilom.
»Vsi pravijo, da sem ga naučil neumnosti. A ga ni bilo treba nič učiti, samo nekoga je rabil, da ga naredi malo manj resnega. A ko je sedel v kokpit dirkalnika, je bilo zabave konec. Takrat je padel v neki svoj svet,« se danes spominja Berger. Ayrton je veljal za kralja vožnje v dežju, tam je bil v svojem elementu, a le malo jih ve, da je sovražil dežne dirke.
Avstrijec pravi, da se točno spominja dneva, ko mu je postalo jasno, da ne bo nikoli postal svetovni prvak, dokler bo v formuli 1 dirkal Ayrton Senna. »Na kvalifikacijah pred dirko v Estorilu sem bil v formi kariere. Tisti dan nihče ni mogel biti hitrejši, vse je bilo idealno. Ko sem odpeljal najhitrejši krog, sem bil tako iz sebe, da se polovice kroga niti ne spomnim. Potem je šel na stezo Ayrton in me ugnal za dve desetinki. To je veliko, posebej, ker je imel enak dirkalnik. Ko je prispel v bokse, sem poslušal njegov pogovor z inženirjem. Nisva si skrivala podatkov, tako da sem poslušal, kako je razlagal inženirju, kaj je treba še popraviti. Ko sem jaz peljal svoj krog, se mi je bledlo, Ayrton je bil hitrejši in je v tem krogu nekajkrat spremenil nastavitev elektronike motorja, razporeditev zavorne moči. Pa še ni bil zadovoljen! Ta človek ni bil s tega sveta, to mi je bilo takrat jasno,« ve povedati Berger.
Res ni bil, globoko veren je javno razlagal, da med vožnjo moli, veliko moli, kar mu daje moč. »Ko se približaš zgornji meji mogočega, se priženeš še malo bolj. In si rečeš, dobro, to je zdaj največ, kar zmoreš. In se potem prisiliš, da greš še malo naprej in naprej in naprej, milimeter za milimetrom pomikaš mejo mogočega navzgor. Takrat začneš dejansko leteti,« je nekoč razlagal.
In da ve, da mu vsakič, ko sede v dirkalnik, lahko v naslednjem ovinku iz dirkalnika pomagajo zlesti drugi. Sprijaznil se je s tveganjem, zavedal se ga je, a vseeno veliko naredil v boju za varnost. Največ je žal naredil, ko je prehitro umrl. Tudi če je za časa dirkanja veljal za brezkompromisnega borca, ki gre tudi preko vseh meja. V želji, da je prvi. Dvoboj na stezi in v zakulisju z Alainom Prostom, mojstrom politike, ne bo nikoli pozabljen.
A Senna na dirkališču je bil drug človek kot Senna zasebno. Posebej v Braziliji si je prislužil status, ki mu marsikateri dirkač ali druga osebnost ni bila kos. Veliko je pomagal otrokom na cesti, in čeprav je prihajal iz premožne družine, ni nikoli pozabil tistih, ki potrebujejo pomoč, in teh v Braziliji ali Sao Paulu ni tako malo. Nekoč je eden od novinarskih kolegov rekel, da si je lahko najboljšo sliko o tem, kaj in kdo je bil Ayrton Senna, ustvaril, ko je gledal posnetke s pogreba in ko si je pogledal prvi krog dirke v Doningtonu v dežju, ko je s petega prišel na prvo mesto in na koncu premočno zmagal. Takrat je dojel, kaj predstavlja Ayrton Senna. In da je bil nekoč zanj najboljši dirkač tudi pokojni Gilles Villeneuve. »Gilles je bil spektakularen na številnih dirkah. Ayrton pa je bil spektakularen prav vsakič, ko je sedel za volan dirkalnika.«
