Pri Ferrariju to zelo dobro vedo. Ekipa iz Maranella namreč predstavlja več kot le to, svojevrstna ikona dirkanja je nekako »obvezana«, da svoje navijače po vsem svetu razveseljuje z uspehi. In če teh ni, je tudi sprejem porazov na enaki emocionalni ravni kot sprejemanje zmag. Za zadnja sušna leta je moral zdaj s svojim položajem plačati vodje ekipe Stefano Domenicali.
Stefano Domenicali ni povsem značilen Italijan. Miren, vljuden, z očali deluje prej kot kakšen univerzitetni profesor kot pa nekdo, ki mora znati vleči niti tako velike ekipe, včasih pokazati zobe in tudi ugrizniti. Rojen leta 1965 v Imoli očetu bankirju je bil od malih nog prepričan, da je njegova prihodnost obvezno povezana z dirkanjem. Seveda, če si doma iz Imole, ne moreš mimo formule 1. Kot otrok se je potikal po dirkališču, med dirkami pomagal v paddocku ali novinarskem središču, poznal vsak kotiček te slavne steze, kjer se je pisala zgodovina formule 1.
Takoj po koncu študija ekonomije in poslovanja v Bologni se je leta 1991 zaposlil pri Ferrariju in bil stalen del te ekipe. Sicer najprej na nižjih delovnih mestih, predvsem seveda v financah, vmes je bil vodja dirkališča v Mugellu, kjer se je srečeval tudi z drugimi dirkaškimi prvenstvi, od DTM do motoGP. Za »financarja« se je presneto dobro znašel v dirkaškem svetu, in čeprav ni slovel kot nekdo, ki rad sede za volan kakšnega dirkalnika, ali pa vsaj tega ni obešal na veliki zvon, je postal vodja oddelka za zaposlene pri športnem oddelku, bil povezan pri delu s sponzorji, da bi za nekaj let postal ekipni menedžer. Po kratkem postanku na oddelku za logistiko je postal športni direktor in nato vodja ekipe, saj je nasledil položaj od Jeana Todta, ki se je preselil na FIA.
A najbolj zlati časi Ferrarija so takrat že minili, obdobje Michaela Schumacherja se je končalo, in Stefano je moral graditi prihodnost na precej previsoko zasnovanih temeljih. Sicer je bilo nekaj uspehov, a bili so daleč od tistega, kar so vodilni pričakovali. Težka leta so pustila svoj pečat na vzdušju v ekipi in zdaj, pred dirko v Šanghaju, se je moral posloviti od mesta vodje ekipe. Nasledil ga je Marco Mattiacci, nekdanji šef Ferrarija v severni Ameriki, ki pa z dirkanjem nima veliko izkušenj. Zato so mnogi poznavalci tega športa prepričani, da to ni bila najboljša poteza. Nekdanji dirkač in sedanji komentator formule 1 Marc Surer: »Domenicali ni pravi problem pri Ferrariju, izkušenega moža so zamenjali s povsem neizkušenim. Na tak način se ne rešuje teh težav, ki so skrite precej globlje.« Nekdanji vodja Benettona Flavio Briatore pa gleda na to stvar drugače: »Morali so nekaj spremeniti. Tako ni šlo več naprej. Če je to bila prava odločitev, bo pokazal čas, novi vodja ekipe bo moral od prvega dneva dalje dajati zelo jasne signale, da se stvari spreminjajo.« Ali se bodo, pa je drugo vprašanje, a Domenicali, ki je do zdaj poznal le rdečo Ferrarijevo barvo, o vsem tem še ni spregovoril. Ostaja zvest črnemu konjičku do bridkega konca.