Še več, denar je nujno potreben za uspešen vrhunski šport, kajti z njim si lahko športniki pomagajo na različnih področjih. In če ga ni, je vrag. Formula 1 je že zelo dolgo znana kot velika požiralka denarja. Patrick Head, nekdanji solastnik Williamsa in eden od tvorcev zgodovine te ekipe, je nekoč dejal, da ekipa porabi toliko denarja, kolikor ga lahko dobi na sezono. In več ko ga je, lažje in drzneje se spuščajo v različne projekte, eksperimente. A tudi ko ga je manj, morajo znati narediti dober dirkalnik, le da je v njem manj revolucionarnih zamisli. Kajti tudi ta šport vseeno ni vreča brez dna.
V letošnji sezoni je vsa problematika večrazredne družbe v formuli 1 ponovno prišla na plan. Da, to je zelo razslojen šport, bogati se še kako ločijo od tistih manj bogatih, da o »revnih« niti ne govorimo. Velike ekipe na sezono zapravijo toliko denarja, da bi kakšna manjša ekipa z njim lahko dirkala leto ali celo dve. Nekoč se je vedelo, kdo je kje, velike ekipe so spoštovale manjše, ker so vsi skupaj vedeli, da drug drugega potrebujejo. Bernie Ecclestone je znal usklajevati različne interese in tok denarja, da so bili na koncu vsi zadovoljni.
Zdaj, ko so mu težki časi vzeli precej vpliva, se je začelo žretje ekip med seboj. Še več, veliki že s kar preveliko aroganco gledajo na manj močne ekipe, ker se očitno ne zavedajo, da morajo imeti nekoga, ki ga bodo lahko premagovali. Kriza zadnjih nekaj let je tako pljusnila v formulo 1, k čemur so precej pripomogli tudi vodilni možje sami. Prepovedi oglaševanja, nagajanje tukaj in tam, nesmiselne odločitve o spremembah pravilnikov, ki naj bi spodbudile varčevanje, na koncu pa so celotno zadevo še kako podražile, morajo imeti svoje posledice. Le da jih to pot čutijo tudi tiste ekipe, ki naj bi nekako veljale za »srednji razred«, in ko se v družbi začne sesuvati ta, potem vemo, da je le še milimeter do padca v brezno.