Če je kaj značilno za prebivalce »tam spodaj«, celine, ki so jo angleški kolonisti sprva naselili s kaznjenci, potem pa je počasi postala obljubljena dežela za številne Evropejce, Azijce in še koga, potem je značilno to, da jim ni veliko mar za izvor, od kod prihajaš, kdo si, kaj si. Tam spodaj se vse izenači.
In ta proces »izenačevanja« danes pomeni, da so vsi, ki tam živijo, v prvi vrsti Avstralci, potem pa je pomembno, kaj znaš. Kako se pišeš, od kod so tvoji starši, to ni pomembno. Italijan, ki to ni, Avstralec, ki to je – Daniel Ricciardo, letošnje presenečenje prve dirke sezone formule 1.
Njegov oče Joe je bil rojen na Siciliji in je v Avstralijo prišel, ko je bil star sedem let. Mama Grace je domačinka, rojena Avstralka, a s prav tako južnoitalijanskimi koreninami, zato ni čudno, da se Daniel danes počuti nekje vmes. »Ne moremo zanikati, kdo smo in od kod smo, tega niti nočemo. Italijani si ga radi malo lastijo, razumem jih, saj nimajo nobenega svojega dirkača v formuli 1, a Daniel je v prvi vrsti Avstralec. Zato ima na čeladi naslikano avstralsko zastavo,« je povedal njegov oče Joe, ki je seveda več kot ponosen na sina, da je stopil na mesto, ki ga je letos izpraznil prav tako Avstralec, Mark Webber.
Ljubezen do dirkanja je podedoval po očetu, a pravi korak je naredil leta 2008, ko se je iz Avstralije podal v Evropo. Če so se njegovi zelo znani rojaki kova Jack Brabham, Mark Webber, Alan Jones ali Novozelandec Bruce McLaren najprej logično preselili v Anglijo, je za Daniela skoraj logično, da je šel v Italijo. Tam se je v različnih prvenstvih dokazal, da je vreden, da mu tudi formula 1 ponudi priložnost, in za sezono 2011 je končno dobil klic, na katerega je čakal vso kariero. »Ravno po kosilu smo bili, ko so me poklicali. Kratko, jedrnato, brez olepševanj, brez dolgovezenja. Sedel sem v svoji sobi in nisem mogel dojeti. Ko sem se malo zbral, sem šel do staršev in samo rekel, da sem dobil zanimiv klic iz Evrope. Oba sta takoj vedela, da mi je uspelo,« je povedal Daniel Ricciardo. Prvo sezono je enajst dirk odpeljal za ekipo HRT, pred tem je bil testni in rezervni dirkač za obe Red Bullovi ekipi, bila je daleč od konkurenčnosti, a to je bila vstopnica, vstopnica v nov svet.
Seveda mu je še kako pomagalo, da je bil del Red Bullove dirkaške šole za mlade dirkače, ta mu je vseeno odpirala vrata marsikje, a da je postal del tega, se je moral odreči marsičemu. »Ni bil problem samo dirkanje. Postavljen sem bil v nov svet z ogromno potovanji, urejanjem neštetih stvari, logistiko, usklajevanjem urnikov. Naučil sem se, da si učinkovito urejam življenje in ne porabljam energije ter časa za nepomembne stvari.« Nikoli ni rad potoval, a že v prvi sezoni si je nabral 85 mednarodnih letov, kar nekaj teh pa je bilo, to si lahko predstavljate, medcelinskih. In ko je kot 17-letnik prišel v Italijo, je bil prav tako bolj ali manj prepuščen samemu sebi in svoji iznajdljivosti. »Vse sem potrpel, ker sem vedel, da je to vložek v prihodnost. Ni pa bilo lahko. Čeprav sem bil med Italijani, ta svet mi vseeno ni tuj, mi je bilo kot Avstralcu kar precej stvari tako zelo nenavadnih. K sreči sem od doma vajen testenin in pice, to je bila tudi moja glavna in edina hrana,« se danes z nasmehom spominja Ricciardo.
Pri Toru Rossu ni premikal gora, ni izstopal s osebnimi rezultati, zato je bilo njegovo napredovanje v ekipo Red Bull za letošnjo sezono manjše presenečenje. A le za zunanje opazovalce, njihovi »lovci na glave« so očitno vedeli, kaj delajo. Na prvi dirki, ravno v domači Avstraliji, je prispel v cilj drugi, po dirki so ga zaradi napačne opreme na dirkalniku sicer diskvalificirali, a ekipa se je proti temu pritožila, še bolj pa bode v oči dejstvo, da je »odpihnil« Sebastiana Vettla. A ne glede na vse je Daniel Ricciardo, 25-letni Italijan, ki je Avstralec – na sezono menda zasluži vsega 400.000 dolarjev (Vettel jih na primer 22 milijonov) in ima za seboj 50 dirk formule 1 – po srcu in poklicu dirkač, ki se ne bo predal brez boja, tudi na naslednji dirki v Maleziji ne.