»V tem trenutku mi gredo besede kar težko iz ust, ampak napočil je čas za moje slovo od reprezentančnega dresa. Po več kot 20 letih menim, da je trenutek pravi, da se poslovim v Stožicah na tekmi proti Srbiji. Vsi srčno vabljeni na mojo poslovilno tekmo in upam, da pridete v čim večjem številu,« je pred dnevi dejal dolgoletni podajalec slovenske reprezentance Dejan Vinčić.
Del generacije, ki je spremenila vse
Vinčić je reprezentančni dres prvič oblekel 13. maja 2005 v Budimpešti, kjer je Slovenija v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo s 3:0 premagala Moldavijo. Na tej tekmi je igral tudi z Mitjo Gasparinijem, pozneje pa so se jima pridružili še drugi igralci, s katerimi so desetletje navduševali slovensko javnost. V tem obdobju je na evropskih prvenstvih osvojil tri srebrne kolajne (2015, 2019, 2021). Predlani je zbirko kolajn dopolnil še z bronasto, ko se je reprezentanci pridružil šele po poškodbi Gregorja Ropreta v polfinalni tekmi. Brez razmišljanja se je, čeprav je bil že na pripravah v svojem klubu v Bukarešti, pridružil ekipi v boju za tretje mesto proti Franciji. »Niti pomislil nisem, da ne bi prišel pomagat reprezentanci,« je takrat dejal.
Čeprav se je v sebi že odločil za slovo po olimpijskih igrah v Parizu, kjer je Slovenija nastopila prvič, je po pogovoru z novim selektorjem Fabiem Solijem pomagal pomlajeni ekipi na dveh turnirjih Lige narodov. »Lahko rečem, da pomirjen odhajam v reprezentančni pokoj,« je pred dnevi dejal v enem od intervjujev. Priznal pa je, da ga nekoliko boli, ker v Parizu na olimpijskih igrah niti za sekundo ni stopil na igrišče. »Takšna je bila selektorjeva odločitev, ki sem jo moral spoštovati. Ni bilo pa lahko.«
Začel z naslovom državnega prvaka
Odbojkarska pot se je zanj začela v Šoštanju, kjer je že pri 16 letih kot eden najmlajših igralcev v zgodovini slovenskega prvenstva s člansko ekipo osvojil državni naslov. »Bil sem še gimnazijec, ko sem igral pred polnimi tribunami proti izkušenejšim tekmecem. Bilo je neverjetno. Takrat sem začutil, da lahko v tem športu res nekaj dosežem.«
Dve leti pozneje je odšel v Kanal, kjer se je še dodatno izoblikoval kot igralec, nato pa leta 2008 prestopil v ACH Volley. V oranžnem dresu je osvojil štiri zaporedne naslove državnega in pokalnega prvaka, igral v Ligi prvakov, na vrhuncu pa se z ekipo uvrstil celo na zaključni turnir elitnega evropskega tekmovanja v poljski Lodž. »V tistih letih sem vsak dan treniral z vrhunskimi igralci. Takrat sem razumel, kaj pomeni profesionalizem,« se spominja. Uspehi doma so mu odprli vrata v tujino – igral je na Poljskem, v Franciji, Rusiji, Turčiji, Nemčiji in Romuniji. Povsod je bil cenjen zaradi svoje zanesljivosti, mirnosti in predanosti.
Bolečina, ki ga je zaznamovala
Po trinajstih letih v tujini se je lani odločil za vrnitev domov, podpisal je za Alpacem Kanal, kjer bo igral še vsaj dve sezoni. V bližnji Novi Gorici si je z ženo Gordano že pred leti ustvaril dom za tri otroke: Luka ima 18 let, Anastasija 14 in Liam 7. »Družina je zdrava in to je najpomembneje,« rad poudarja. Verjetno tudi zato, ker ga je življenje že zgodaj naučilo, kaj pomeni izguba, saj je že pri enajstih letih izgubil očeta. »Z bratom sva morala hitro odrasti, mama pa je z eno plačo poskrbela, da nama ni nič manjkalo. Ona je moja junakinja.«
Vsekakor je Vinčić eden tistih športnikov, ki je z dejanji, ne z besedami, zaznamoval generacijo. »Začetki v reprezentanci so bili težki. Slabi pogoji, spanje v bungalovih, neuspehi … A imeli smo vizijo. In ko smo verjeli, da lahko uspemo, smo začeli pisati zgodbo slovenske odbojke,« se spominja prvih let v slovenski reprezentanci, za katero je po različnih virih odigral med 220 in 273 tekem.
V slogu mentorja danes zre v prihodnost in pozorno spremlja razvoj naslednje generacije. Med njimi vidi naslednika: »Mislim, da je to Nejc Najdič. Ima vse, kar potrebuje. Veliko sva se pogovarjala, celo sobo sva si delila. Navdušuje me, da mu odbojka pomeni vse. A zdaj je odvisno od njega, koliko bo vložil vase.«
Svojo izkušnjo in ljubezen do igre želi prenesti naprej, saj že več let aktivno vodi kamp za mlade odbojkarje. Petkrat ga je organiziral v Novi Gorici, letos pa prvič tudi v Velenju. »Na kampu jih učimo vrednot, vztrajnosti, predanosti, spoštovanja. Želim jim pokazati, da lahko vsak uspe, če se res potrudi in se ne ustraši ovir.«
