Do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so Italijani dosegli nekaj vidnih uspehov – srebro na domačem SP leta 1978 in bron na olimpijskih igrah 1984 –, nato pa je sledilo obdobje krize. Na SP 1986 so zasedli šele 12. mesto, evropsko prvenstvo 1987 in olimpijske igre 1988 pa končali na devetem. Prelomnico je pomenila odločitev zveze, da selektorsko mesto zaupa Argentincu Juliu Velascu, takrat uspešnemu trenerju Modene.
Velasco je italijanski odbojki vtisnil neizbrisen pečat. Že leta 1989 je z ekipo osvojil evropsko prvenstvo, nato pa še dvakrat ponovil ta dosežek (1993, 1995). Njegov koncept »kvadrata« – ekipe, ki je več od vsote posameznikov – je postal temelj poznejše dominacije. Med letoma 1990 in 1999 so Italijani popolnoma prevladovali: trikrat zaporedoma so bili svetovni prvaki, štirikrat evropski prvaki in kar sedemkrat najboljši v takratni svetovni ligi. Neuničljivi Velasco, ki je lani pri 72 letih prevzel italijansko žensko reprezentanco in bil z njo olimpijski prvak ter letos svetovni prvak, je oblikoval »zlato ekipo« z zvezdniki, kot so Zorzi, Giani, Gardini, Bernardi, Papi, Bracci, Tofoli, Meoni...
Katovice srečen kraj za Italijane
Ta slovita generacija je ustvarila identiteto, ki jo italijanska odbojka ohranja še danes. Sledilo je sicer nekaj kriznih let brez kolajn – na svetovni naslov so čakali do leta 2022, na evropskega od 2005 do 2021. Tudi v svetovni ligi oziroma ligi narodov, ki poteka od leta 2018, niso več prevladovali. Toda s prihodom Ferdinanda De Giorgija se je začela nova zlata doba italijanske moške odbojke. Že leto po prevzemu reprezentance (2021) je s pomlajeno ekipo osvojil evropsko zlato, potem ko je v nepozabnem finalu v Katovicah s 3:2 premagal Slovenijo. Le leto kasneje je prav tako v Katovicah Italijo popeljal še do naslova svetovnega prvaka.
V Manili je znova dokazal, da zna iz ekipe izvleči največ: »Utrujen sem, seveda sem. Ampak utruditi se od zmagovanja? Kako se lahko tega naveličaš,« je po še enem osvojenem naslovu dejal Ferdinand De Giorgi, ki je bil tudi kot igralec prisoten pri vseh do zdaj največjih uspehih italijanske odbojke. Vendar je bil vedno v drugem planu, čeprav je bil prisoten pri vseh treh naslovih svetovnih prvakov med letoma 1990 in 1998.
»De Giorgi je dober, če bi imel le pet centimetrov več,« so takrat govorili o njem. Toda Fefe, kot mu rečejo vsi, ki ga poznajo, je bil kljub temu polnopravni član generacije fenomenov, ki je odraščala ob čarovniku Velascu. Manjkajoče centimetre je nadomestil s tehniko in značajem – na igrišču odločen, zunaj njega razigran in vedno pripravljen na šalo. »Vedno si zapomnite, da se ukvarjamo s športom, ne hodimo v rudnik,« je rad poudaril, kot tudi: »Da bi postal trener, moraš dobiti klic, podobno kot misijonar.« In najbolj zgovorno: »Ne maram povprečnosti. Všeč so mi ljudje, ki vedno dajo sto odstotkov.« To natanko opiše njegovo delovno filozofijo.
Naslov posvetili Lavii
Pred odhodom v Manilo se je poškodoval sprejemalec Daniele Lavia, tudi sicer pa svetovno prvenstvo ni minilo brez zapletov. V skupinskem delu so Italijani presenetljivo izgubili proti Belgiji, a nato zmagali na vseh preostalih tekmah. Edini niz so oddali šele v finalu proti Bolgariji. To je še en dokaz, da ta generacija osvaja vse po vrsti – podobno kot legendarni »azzurri« s konca osemdesetih in devetdesetih. A tako kot oni še vedno čaka na olimpijsko zlato, edino nedokončano poglavje v svoji zgodovini.
Med ključnimi junaki novega naslova je bil kapetan Simone Giannelli. »Dva zaporedna naslova – tega si kot otrok nisem niti predstavljal,« je dejal 29-letni podajalec, ki že desetletje nosi dres Italije. Še bolj je navdušil Alessandro Michieletto, najkoristnejši igralec (MVP) prvenstva in simbol novega vala. Tudi v finalu je blestel in zmago posvetil poškodovanemu Lavii. »Pred tekmo nas je poklical in komaj zadrževal solze. Njegova sporočila so nam dala neverjetno energijo. Ta naslov je tudi njegov.« S serijo odločilnih asov pa je zasijal še korektor Yuri Romano. »Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi tako nizal ase. Toda to je skrivnost naše ekipe – zaupamo si in dopolnjujemo drug drugega.«
Italijani so se znova izkazali s sposobnostjo, da težave spremenijo v prednost. Poškodbe in nepopolne priprave niso omajale njihove trdnosti, temveč jih še bolj povezale. To povsem povzema tudi De Giorgijeva filozofija. »Naš cilj je ostati v vrhu, vedno igrati za kolajne. Ni pomembno samo zmagati, temveč tudi prenašati čustva in dvigati športno gibanje cele države.«
