Zavčeva skrivnost

Matej Grošelj (Foto: Luka Cjuha)

Nasprotniki stožiškega kompleksa oziroma tisti, ki so najbolj nergali, so s pridom izkoriščali z vseh strani prežete težave vse bolj frustriranih delavcev in s prstom še bolj kazali predvsem na Zorana Jankovića, da si postavlja spomenik. Župan si ga je tako ali drugače res postavil, a ne gre pozabiti, da je izpolnil največjo obljubo pred volitvami, kar ni uspelo njegovim predhodnikom. Janković je pač imel sposobnost, da je Stožice z velikim pompom odprl in si v prestolnici nabral še dodatne politične točke, ki mu bodo koristile čez mesec dni.

Očitno se prah še ne bo polegel in bodo Stožice kot največji športni projekt v zgodovini države še dolgo vroča tema. Tako si lahko razlagamo vsakdanja vprašanja, kako in s čim jih bomo sploh polnili. Kdor misli, da bo 16.000 navijačev drlo na stadion na vsako tekmo nogometašev Olimpije, se moti. Upravičeno. Vendar kdo so tisti junaki, ki pravijo, da bi morale biti Stožice vsakič polne? Po kakšnem ključu bi sploh lahko bile? Saj vendarle nismo Anglija, da bi ob koncih tedna spremljali nogometne spektakle na najvišji ravni. V prvi ligi imamo Nafto, Primorje in ostale neatraktivne klube, ki niti v Mariboru kot najbolj nogometnem mestu ne zapolnijo četrtine Ljudskega vrta.

"Ljubljančani smo zelo občutljivi. Na neko škripanje v filharmonijo ne pride nihče, na vrhunske predstave pa vedno," je nekaj mesecev pred odprtjem Stožic dejal komentator in poznavalec športa Andrej Stare. Zadel je bistvo. Ko bo ponujena vrhunskost, bo odziv dober, v nasprotnem primeru bomo govorili o povprečju. Velik premik na bolje je narejen že s tem, da lahko glavno mesto najboljšim športnikom, estradnikom in obiskovalcem od zdaj ponudi najboljše pogoje, kar je bilo v dotrajanem Tivoliju in zdaj z grmičevjem zaraslem Plečnikovem stadionu neizvedljivo.

Tisti, ki se še vedno mučijo z vprašanjem, kako pripeljati narod v Stožice, se lahko zgledujejo po organizatorjih sobotnega boksarskega spektakla, ko je Dejan Zavec že drugič zapored ubranil naslov svetovnega prvaka. Frajer je v dvorano zvabil 13.000 Slovencev, kar se je še pred letom dni zdelo nemogoče. Toda uspelo mu je in Stožice s strateško premišljenim promocijskim programom, ki je bil dva meseca vnaprej skrbno načrtovan kot najbolj zahtevna vojaška operacija, je napolnil do vrha. S svojo pozitivno energijo in dostopnostjo (treningi v središču Ljubljane in Maribora) je zrušil stereotipe o boksu pri nas in ljudstvo dobesedno iztrgal z domače zofe in ga pripeljal v Stožice.

Zavčevo sporočilo za vse nejeverne Tomaže se skriva tudi v premagovanju najvišjih ovir. Spomnimo, da je slovenskega boksarskega šampiona aprila letos v Tivoliju spremljalo le slabih dva tisoč ljudi, pet mesecev kasneje pa mu je uspelo številko zvišati kar za šestkrat. Skrivnost uspeha je torej v uspešnem marketingu. Primer: dresi Cristiana Ronalda gredo za med ravno zaradi njegove zvezdniške podobe (snemanje reklam, razuzdano življenje…), ki večkrat sploh nima zveze z nogometom. In večina ljudi tudi v soboto ni bila v Stožicah samo zaradi boksa, ampak zaradi spektakla in družabnega dogodka. Formula za doseganje ciljev je torej na dosegu roke, le izkoristiti jo je treba.