V kvalifikacijah je dosegla osebni rekord 14,47 metra, po katerem si je naložila precejšnje breme. Takšno, da je sicer odlično šesto mesto, najboljšo slovensko uvrstitev na 20. EP, sprejela brez večjih emocij. Toda rezultati razkrivajo, da je imela varovanka trenerja Srdjana Djordjevića v soboto v nogah celo boljšo uvrstitev.

Evropska prvakinja je prepričljivo postala Ukrajinka Olga Saladuha, ki je imela po dolžinah štiri najdaljše skoke (najdaljši 14,81 m). Presenetljivo je bilo drugo mesto Simone La Mantia, ki je v tej sezoni najdlje skočila 14,24 m, v finalu pa ji je uspel le en super skok, in sicer prvi, dolg 14,56 m. V nadaljevanju je bila Italijanka bleda senca evropske podprvakinje. Simoni La Mantia se je na centimetre približala naturalizirana Belgijka Svetlana Bolšakova, pred Snežano Rodić (14,32) pa sta se uvrstili še Rusinja Nadežda Alehina (14,45) in Adelina Gavrila (14,33).

Kakšni so prvi občutki po šestem mestu v Evropi?

Dala sem vse od sebe. Na koncu koncev tudi šesto mesto ni slabo.

V vašem glasu je čutiti nekaj razočaranja.

Čutila sem, da sem bila pripravljena za skok vsaj 14,5 metra. Ni se izšlo, pogled na rezultate pa razkriva, da bi bila s takšnim skokom uvrščena precej višje.

V prvem skoku ste poleteli 14,15 m, pri tem, da se sploh niste odrinili z deske. Kar 24 cm vam je manjkalo do optimalnega odskoka. Je bil to morda tehnično najboljši skok?

Žal se je izkazalo, da je bil. Zmožna sem bila skočiti dlje, a preprosto nisem ujela ritma. Vetrovne razmere so se močno spreminjale, saj je pihalo od +3 do -1 m/s. Preprosto nisem mogla ujeti idealnega zaleta. Enkrat sem šla stopalo naprej, drugič nazaj. Poskušala sem vse, a se ni izšlo.

Kako ste doživljali finale?

Prvi skok mi je vlil dodatno samozavest, saj sem videla, da lahko skačem zelo daleč. Žal pa pravega skoka v nadaljevanju nisem več ujela. Po tretji seriji sem izgubila agresivnost, ker mi je zalet načel samozavest. Zadnji skok sem sicer skočila 14,25 m, a je bil tehnično slabši.

Kako komentirate razplet pri vrhu?

Presenetila je Italijanka, ki je bila nekaj sezon poškodovana. Da je prava za velike tekme, je v preteklosti že dokazala, saj je bila že mladinska evropska prvakinja, tudi njen osebni rekord 14,69 m je spoštovanja vreden. Razočarala je Nadežda Alehina, ki sem jo pričakovala na prvem mestu (v kvalifikacijah je bila z dosežkom 14,93 prepričljivo najdaljša - op. p.). Saladuha sodi na stopničke, v finalu je bila razred zase. Pred finalom sem mislila, da bo boj za tretje mesto, v katerega lahko posežem tudi sama z optimalnimi skoki. Po drugi strani sem vesela za Bolšakovo, saj je bila v zadnjih sezonah precej poškodovana.

Letos ste na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Dohi doživeli veliko razočaranje, po katerem ste se odlično pobrali. Vas športni porazi v življenju dodatno motivirajo?

Tam sem bila res zelo razočarana, saj sem v kvalifikacijah pri odrivu trikrat zgrešila desko. Skušala sem vse skupaj čim prej pozabiti in se osredotočiti na prihodnost. To mi je kar dobro uspelo, čeprav se še vedno nerada spominjam Dohe, ko sem finale zgrešila le za tri centimetre. V Barceloni sem imela posledično nekaj strahu v kvalifikacijah, da se ne bi ponovilo kaj podobnega, a se na srečo ni.

Atletske sezone še zdaleč ni konec. Kje vas bo mogoče videti avgusta?

Kar daleč bom. Najprej me čaka nastop za veliko nagrado v Goeteborgu, kasneje pa še nastopa v Londonu in diamantni ligi v Bruslju. Torej bo še precej možnosti, da izboljšam tako osebni rekord, kot dosežem odmevne mednarodne uvrstitve.