A vseeno preveč za kolajno. Za žlahtno kovino je zaostal sekundo in osem stotink, tekmo pa končal na šestem mestu, kar je najboljša uvrstitev slovenskega smukača v zgodovini svetovnih prvenstev. Do zdaj jo je v rokah držal Aleš Brezavšček. Sedanji trener ukrajinske reprezentance je leta 1999 v Vailu v ZDA zasedel enajsto mesto.

Kako ocenjujete svoj nastop?
Šesto mesto je vrhunski rezultat. Uspela mi je napadalna in borbena vožnja. Kljub temu nisem smučal brez napak, bilo je nekaj manjših. Največjo sem naredil pred zadnjim skokom. Nisem videl grbine, ki me je dvignila v zrak, zato sem izgubil nekaj hitrosti. Ampak enkrat bo prišla tudi tekma, na kateri ne bom storil nobene napake.

Za tretjim mestom ste zaostali sekundo in osem stotink. Bi bili blizu kolajni brez teh napak?
Če ne bi naredil nobene napake, bi lahko celo zmagal. Smučal sem še bolj na limitu kot po navadi. Nekajkrat sem v zavoj prišel nizko, zato sem se vrgel v vrata. Rekel sem si: »Ni mi mar, če se zdaj raztreščim.« Trije ali štirje zavoji so bili povsem na robu odstopa ali celo padca. Na srečo sem padel šele v cilju. Šesto mesto je vrhunski rezultat. Letos sem skozi vso sezono dovolj samozavesten. Brez napak, ki jih delam, bi lahko zmagal na kateri koli tekmi.

Na svetovnem prvenstvu je vse odvisno od ene tekme, na kateri lahko tekmovalec poseže po zvezdah ali pade na dno. Je zaradi tega tekmovalni naboj drugačen kot na tekmah svetovnega pokala?
Smuk na svetovnem prvenstvu je le eden od desetih v vsej sezoni. Priprava na tekmo je povsem enaka kot v svetovnem pokalu. Konkurenca na svetovnem prvenstvu ni nič večja, morda še manjša, kajti nekaj tekmovalcev iz večjih smučarskih držav manjka. Druga plat je medijska pozornost, ki je v Garmisch-Partenkirchnu večja kot na preostalih tekmah, to pa je povezano s sponzorji. Toda smučam zase in svoj užitek. Želim tekmovati in iz tega gledišča je ta tekma povsem enakovredna preostalim v svetovnem pokalu.

Precej tekmovalcev je padlo, ko so prišli v cilj. Kaj je razlog za to?
To je katastrofa. Cilj je za približno petdeset metrov prekratek. S tribune je videti, da je ciljni iztek dolg 150 metrov, toda šele na polovici, ko se teren zravna, lahko začneš zavirati. Ko preideš s strmine na ravnino, te še nekoliko potegne na zadnjo plat. Imaš zelo malo časa, da se ustaviš, saj je ravnina dolga zgolj petdeset metrov. Sam sem z zelo veliko hitrostjo priletel v blazine. Čutim malenkostno bolečin v mečih, ker sem se udaril v smučarski čevelj. Ampak ni nič hudega. V dnevu ali dveh bo vse v redu.

Torej tekmovalci niste padali, ker bi bili tako utrujeni?
Ne. Smučarji v svetovnem pokalu so večinoma dovolj dobro pripravljeni, da s tem nimajo težav. Cilj je trd in neraven, zelo na kratko se moraš ustaviti. Sam sem se le naredil trdega in čakal, da se zaletim v blazine. Drugega, kot da napneš vse mišice, ti v takšnem položaju ne ostane.

Zdaj sledi pospravljanje kovčkov in potovanje. Kam vas bo vodila pot?
Domov. Čaka me pregled pri zdravniku in trening, v svetovnem pokalu pa bom spet nastopil v Kvitfjellu. Sicer potovanj nimam rad. Če bi bilo mogoče, bi se najraje doma postavil v aparaturo, ki bi me preslikala na prizorišče naslednje tekme.