Prvega ne pozabiš nikoli. Pa naj si bo to dekle, avtomobil, služba, poroka, rojstvo otroka... Ali pa smukaška zmaga, si misli Matthias Mayer. Avstrijski smučar si boljšega kraja in časa za svoj smukaški prvenec ne bi mogel zamisliti. Prvič je nastopil na olimpijskih igrah, a v Sočiju si je takoj nadel eno od najbolj prestižnih kolajn. »Šele ko sem se sprehajal od novinarja do novinarja, sem počasi dojel, da sem postal olimpijski prvak,« se je včeraj smejalo Mayerju.
Nasmejan obraz je imel v Sočiju že nekajkrat. Prvič leta 2012, ko se je spoznal z olimpijsko strmino. Takoj je začutil, da mu proga, ki jo je projektiral nekdanji švicarski junak Bernhard Russi, ustreza. Skupaj s trenerji je tudi ugotovil, da je na progi cel kup zapletenih zavojev, ki zahtevajo hitre reakcije, zato je pospešeno začel trenirati veleslalom. »Proga me je takoj navdušila,« je povedal Mayer. »Pogostokrat sem si v mislih predstavljal, kako smučam na njej. V glavi sem imel vse zavoje od starta do cilja. In to sem si predstavljal povsod. Ko sem tekel, telovadil, ali pa počival doma.« Mayer je imel v Sočiju zadovoljen obraz tudi v zadnjem tednu. Na treningih je uvidel, da ga dobri občutki niso zapustili, saj je bil hiter tudi dve leti kasneje. »Kaj se ves čas smeješ?« ga je pred dnevi vprašal Norvežan Aksel Lund Svindal. »Zato, ker imam precej razlogov, da sem dobre volje,« mu je skrivnostno odgovoril Mayer.
Ravno Svindal je bil na koncu največji osmoljenec smuka, saj je pristal na četrtem mestu. Še slabši je bil Bode Miller na osmem mestu, oba pa je Mayer pred igrami v Soči označil za svoja idola. Mladi Avstrijec do olimpijskih iger sicer še nikoli ni zmagal, s čimer je ponovil dosežek Leonharda Stocka, ki je prvič v karieri zmagal na olimpijskih igrah leta 1980 v Lake Placidu (na zmago v svetovnem pokalu je nato čakal devet let). Enako se je leta 1998 v Naganu dogodilo še Jean-Lucu Cretieru, ki je na olimpijskih igrah slavil sploh edino smukaško zmago v karieri. Z zlato kolajno je Mayer izboljšal še dosežek svojega očeta Helmuta, ki je bil na igrah v Calgaryju leta 1988 srebrn v superveleslalomu. Hkrati je postal tretji Korošec z zlato kolajno na olimpijskem smuku po Franzu Klammerju (1976) in Fritzu Stroblu (2002). »Nisem še legenda, a mogoče bom nekega dne, ko bom končal kariero,« je povedal Mayer, ki je Avstriji spet prinesel zlato odličje v hitrih disciplinah na velikih tekmovanjih (olimpijske igre in svetovno prvenstvo), potem ko naši severni sosedje niso bili najboljši na kar petnajstih zaporednih preizkušnjah.
Matthias Mayer je tudi eden tistih športnikov, ki so prišli v Soči začutit pravi olimpijski duh. V Rusiji ni samo v hotelu in na smučišču, ampak se je udeležil slavnostnega odprtja, ogledal pa si je še nastop rojakinje Anne Gasser, ki tekmuje v smučanju prostega sloga. »Rad si ogledujem ostale dogodke. Takšne priložnosti v svetovnem pokalu nimamo,« je povedal Mayer. Da bo poleg kariere vrhunskega športnika poskušal uživati v življenju, pa se je odločil poleti 2012. Tedaj je namreč hudo zbolel. Zastrupil se je s hrano, šlo pa je za tako hudo okužbo, da je dobil artritis. Sklepi so mu povsem zatekli, zato je začasno pristal celo na invalidskem vozičku. Zaradi bolezni je izgubil kar 13 kilogramov. »To je bilo zelo pomembno obdobje v mojem življenju. Veliko sem se naučil, spoznal pa sem, da je zdravje nad vsem,« se spominja Mayer.
