Lindsey Vonn po vsaki tekmi pride nasmejana in naličena pred kamere. Tam se nasmiha, ko je prva in ko odstopi. Lepo govori, daje vtis, da bi ustregla vsaki želji novinarja, ne glede na to, kakšno vprašanje bo dobila. Njeni odgovori so enolični. Če bi jih napisali že vnaprej, se ne bi veliko zmotili. Včasih sicer strese kakšno šalo, a deluje pri tem rahlo izumetničeno. Težko jo je ujeti z mračnim izrazom na obrazu. Njeno pojavljanje v medijih včasih spominja na reklamo za zobno pasto – navzven je sijoča, zato gledalec lahko zmotno misli, da je robot brez težav in napak.
Tina Maze je popolno nasprotje. Ko zaostane za pričakovanji, bi lahko ubijala s pogledom. Ko je prva, lebdi od zmagovalnega opoja. Če je zelo razočarana, solz pred kamero ne skriva. Če misli, da ji je novinar zastavil neumno vprašanje, mu da to vedeti. Odgovarjati zna v enozložnicah ali zanimivo in pronicljivo. Odvisno od razpoloženja pač. Ne spominja na reklamo za zobno pasto, ampak na mavrico.
Tina Maze ima vsebino in zgodbo. Ima dih, bit, drget in razcvet. Se boji in je pogumna. Ljubi in sovraži. Ima izraz, ima okus, kisel kot limona in sladek kot pomaranča. Tina Maze je življenje, Lindsey Vonn je plastika. V Švici (to je bilo v Crans Montani več kot očitno) in še kje druge je to marsikdo spoznal, zato je druga, manj prijetna plat izjemnosti potisnjena v ozadje. Vsaj za nekaj časa.
