V slovenskem alpskem smučanju se zdi, da je do začetka sezone, ki se bo sicer začela že konec prihodnjega meseca v Söldnu, še zelo dolgo. Stanje v slovenskem smučanju je trenutno najslabše doslej. Natančnejši pogled v težave razkriva, da bo lahko nekdanji slovenski športni ponos padel še globlje, če si predvsem ljudje, ki trenutno vodijo slovensko smučanje, ne bodo natočili čistega vina.
Z alpskih smučarskih dresov so se v novi sezoni umaknili kar trije sponzorji. To so Mercator, Hervis in Amicus, medtem ko so NLB, Telekom, Generali, Argeta, Rauch in Petrol ostali zvesti slovenskim alpskim smučarjem. Po naših informacijah naj bi primanjkljaj znašal nekaj manj kot 300.000 evrov, za funkcionalne stroške alpskega dela Smučarske zveze Slovenije pa naj bi bilo na voljo le še manj kot 900.000 evrov. V lanski sezoni je bilo na voljo približno 20 odstotkov več denarja.
Alpsko smučanje je torej padlo pod nivo, ki ga niti ne uvršča na vodilna mesta športnih panog po proračunu v državi. Pri pridobivanju sponzorskih sredstev slovenskemu alpskemu smučanju ne pomagata niti neizpodbitni dejstvi: da se na nacionalni televiziji pojavlja več kot denimo trije bazični športi (atletika, gimnastika in plavanje) skupaj in da so bili zimski športniki na letošnjih olimpijskih igrah v Sočiju izjemno uspešni, slovensko alpsko smučanje pa se je po zaslugi Tine Maze v domovino vrnilo z dvema zlatima kolajnama. Novi predsednik SZS Enzo Smrekar je svojo pot v Rusijo utemeljil z razlogom, da bo njegovo osnovno poslanstvo iskanje novih sponzorjev. Številke zagotavljanja sponzorskih sredstev pred novo sezono pa za zdaj kažejo, da prvi mož smučarske zveze ni sposoben opravljati svojega volonterskega posla tako uspešno, da bi na podlagi vrhunskosti svojih najpomembnejših produktov zagotavljal nova sredstva.
Smrekar ima trdnega zaveznika v direktorju SZS Juriju Žureju, ki se ostro drži načela, da iz Podutika ne bo odtekel niti en evro več, kot ga imajo na voljo posamezne športne panoge. Nazadnje naj bi imel alpski del SZS pregled nad transparentnim poslovanjem, ko je bil direktor panoge za alpsko smučanje Matjaž Šarabon. Le-ta si je kasneje v alpskih krogih zmanjšal ugled, ko je v javnosti zaokrožil podatek, da je njegova mesečna plača znašala čez 7000 evrov, za kar mu ni bilo potrebno niti vsak dan prihajati na delovno mesto. V novi strukturi SZS naj bi imel najvišjo plačo med zaposlenimi direktor. Žurej naj bi mesečno na svoj račun prejel po 5000 evrov.
Direktor SZS je ubral premišljeno taktiko, s katero je »utišal« italijanskega strokovnjaka Andreo Massija, ki je znal v preteklosti večkrat že pred začetkom sezone poskrbeti, da so imeli na sedežu zveze v Podutiku povečan obseg dela. V času, ko so v slovenskem alpskem smučanju konec lanskega leta in v začetku letošnjega mrzlično iskali predsednika zbora in odbora ter doživljali številne farse, je našel skupni jezik z ekipo Tine Maze. Medtem ko je najboljša slovenska alpska smučarka v preteklosti z računa SZS prejemala dobrih 200.000 evrov letnih finančnih sredstev, naj bi bila številka v letošnji sezoni precej višja. Andrea Massi, vodja ekipe Tine Maze, je zato nekajkrat že javno pohvalil dobro sodelovanje ekipe z vodstvom SZS, natančneje njenim direktorjem Jurijem Žurejem. Čeprav smučarska zveza veliko svojega proračuna krpa z javnimi finančnimi sredstvi, ki so venomer dostopna, pa imajo pogodbe s tekmovalci z njihove strani predznak poslovne skrivnosti. Enzo Smrekar je ob svojem prihodu na predsedniško mesto odprl seje izvršilnega odbora za javnost, kar se je izkazalo za populistično potezo. Ko pa je stroka z imenom izvršilni odbor, ki nosi največji del krivde, da se je slovensko alpsko smučanje po letih brezglavega zapravljanja znašlo na najnižji možni točki, odločala o najpomembnejših stvareh, je novinarje poslal pred vrata. Trenutno ima smučarska zveza likvidnostne težave in milijonske dolgove, saj naj bi sedem športnih panog znotraj SZS v zadnjih dveh olimpijskih ciklusih pridelalo za več kot dva milijona evrov dolga.
Novi predsednik zbora in odbora za alpsko smučanje Dušan Gorišek je na junijski seji zbora za alpsko smučanje dal svoj položaj na zaupnico, saj je bil pripravljen voditi panogo le pod pogojem, če bo imela enak proračun kot v minuli sezoni. Proračun in trenerske sestave so bile tedaj za las potrjene, kar pa so jalova dejstva. Realnost je takšna, da bo do zneskov, ki si jih želi Gorišek, moč priti le na način, da kakšen od decembrskih belobradih dobrotnikov v alpsko smučarsko blagajno še pred začetkom sezone z neba vrže nekaj sto tisoč evrov. Pa tudi s tem težave ne bi bile končane, temveč zgolj prestavljene za določen čas polovice sezone.
Problemi v slovenskem alpskem smučanju so v vsakem predalu. Tudi tistem, v katerem je zapisana nova trenerska vodstvena struktura, ki jo je postavil Gorišek. Glavni moški trener slovenske reprezentance Klemen Bergant je namreč v slovenskem sistemu venomer deloval, ko se je lahko trošilo več denarja, kot ga je bilo na voljo. Sicer je zelo občutljiv, če mu kdo očita, da je ustvaril minus v času, ko ga je bolj kot trenerska funkcija zanimala vodstvena (pet let, do leta 2007 je bil v času slabih rezultatov direktor alpskih reprezentanc pri SZS). Tokrat bo moral za nižjo plačo delati s precej manjšim proračunom ali vreči puško v koruzo in si znova iskati delo v tujini. Tudi Rasto Ažnoh, novi glavni ženski trener v slovenski reprezentanci, je v Sloveniji v preteklosti delal na različnih funkcijah, ko so bili časi drugačni, čeprav ne več zlati, Vogrinčevi.
Smrdljiv vonj pa se širi tudi iz predala primera Vanesse Mae. Jurij Žurej je v začetku julija na veliki zvon obesil, kaj se je dogajajo v »kuhinji na Krvavcu«, kjer je olimpijsko normo izpolnila svetovno znana violinistka Vanessa Mae. Vlado Makuc, Borut Hrobat, Matjaž Goltez in Tugo Marinček so bili s strani izvršnega odbora SZS suspendirani s štiriletno prepovedjo delovanja pod okriljem SZS. Zadeva je bila predana disciplinski komisiji, ki pa ni dala od sebe še nobenega zaključka. Vlado Makuc odtlej s polnimi pooblastili opravlja funkcijo vodje panoge za alpsko smučanje.
