S Tino si deliva tudi notranji boj

Drži. Bil je popoln dan, popolna tekma. Zelo sem vesela, da sem lahko tiste trenutke delila s Tino. Sedaj, ko govorim o tem, mi gre spet na jok. Bilo je neverjetno. Prijela me je za roko, obe pa sva bili zelo živčni. Vse se je dogajalo spontano.

Rekla bi, da sva. Ne hodiva ravno skupaj na dopust, toda spoštujeva druga drugo. V nekaterih stvareh sva si zelo podobni, zato lahko razumeva čustva, ki naju prevzemajo. Zelo jo spoštujem. Z leti sva postali prijateljici.

Obe veliko razmišljava, kar naredi nekatere stvari težje, a tudi bolj zanimive. Obe sva zelo čustveni. Ni veliko tako čustvenih in racionalnih obenem, kot sva midve. Ni lahko imeti v sebi teh dveh polov. Vseskozi se moraš boriti. Deliva si tudi ta notranji boj.

Mislim, da. Ljudje so videli, kako sem na olimpijskih igrah jokala, ko sem osvojila zlato medaljo. Jokala sem tudi v Vancouvru, le da je bilo takrat moje razpoloženje obrnjeno v povsem drugo smer. Težko skrivam čustva. Na velikih tekmovanjih sem preživela precej težkih trenutkov. Potem ko sem v Vancouvru padla, sem imela nekaj obupnih intervjujev. Včasih ni lahko, vendar se je s tem pač treba spopasti.

Veliko ljudi misli, da ne poznam strahu. To je zame priznanje, kajti močno se borim, da ne bi čutila strahu in da ga tudi ne bi pokazala, kadar me prežema. Doživela sem nekaj hudih padcev. Slike teh nesreč je težko pozabiti. Nikoli nisem bila v nezavesti, zato so slike ostale v glavi. Še posebno v zadnjih dveh letih sem jih skušala izbrisati ali se spopasti z njimi. Ne bi rekla, da sem brez strahu. Imam pa strah na racionalni ravni in se ga ne sramujem. A to ne pomeni, da mi je zato kaj lažje. Se pa lahko vsaj soočim z njim.

K sreči me nikoli ni strah, ko pilotiram. Cilj je vedno priti varno s točke a do točke b. Pri smučanju je cilj drugačen, zato je prisoten tudi strah. V vsakdanjem življenju pa nisem strahopeten človek.

Ne. Proga je lepa in raznolika. Vsebuje skoke, tehnično zahtevne dele, položnejše dele. Težavna je predvsem zaradi snežnih razmer. Toda to je svetovni pokal, proga mora biti zahtevna. Vse od olimpijskih iger se na smučeh počutim stabilno. Trenutno je strah kar precej oddaljen, zato sem zelo vesela.

Čeprav sva prijateljici, sva tudi tekmici. Smučala bom po najboljših močeh, potem bomo videli. Spoštujem vse tekmice. Če Tina smuča tako, kot najbolje zna, je nobena ne more premagati, včasih pa ne pokaže vsega. Kar je počela lani, je bilo noro. Morda ji uspe osvojiti veliki globus. Če ji ne bo, sem prepričana, da ji bo prihodnje leto.

Moje srce se je odločilo. Ni bila težka odločitev. Nisem bila prepričana zaradi svojih kolen. A ko je bilo z njimi vse v redu, ni bilo dileme.

Ker je bila moja pot specifična, mi ljudje okoli mene, tudi tekmice, izkazujejo spoštovanje. Vse vemo, kako tanka je meja med zmago in potjo v bolnišnico. To je bila posebna zgodba.

Upam, haha. Skušam spoštovati druge in razumeti njihova dejanja, čeprav je včasih težko. Ne verjamem v mit krutega nagona. Veliki športniki, ki sem jih imela priložnost spoznati, kot so Vreni Schneider, Michela Figini, Erika Hess in Pirmin Zurbriggen, imajo lepo osebnost.

Tina je izjemna oseba. Ima ogromno srce. Prehodila je težko pot in je zelo čustvena, zato v težkih trenutkih potrebuje nekaj časa.

Ne, kje pa! Bilo je tako posebno, obe sva bili živčni. Stopila je na oder, nato pa rekla: 'Kaj sem storila?' Zame je bila to enkratna izkušnja, zanjo tudi nekaj posebnega. Velikokrat se mi je opravičila. Včasih je lepo videti, da smo ljudje, ne roboti.