Katja Koren je le dva meseca pred osvojitvijo olimpijske kolajne debitirala v svetovnem pokalu, ko je na smuku v Tignesu zasedla 66. mesto. Že na naslednji tekmi je senzacionalno zmagala, potem ko je bila s startno številko 66 najboljša na superveleslalomu v Flachauu. Na Norveško je mlada, a nič več anonimna Slovenka pripotovala izvrstno pripravljena. V Kvittfjellu, kjer so bile na sporedu hitre discipline, je Mariborčanka v superveleslalomu zasedla sedmo mesto, v smuku je bila deseta, v kombinaciji pa šesta. Sledila je selitev v Hafjell, kjer je v slalomu, disciplini, v kateri je pred tem nastopila le na dveh tekmah svetovnega pokala, eksplodirala. Na olimpijski preizkušnji je s štartno številko 33 za pet stotink prehitela tedaj vodilno Švedinjo Pernillo Wiberg. Na drugi progi je svoj pravi obraz pokazala Švicarka Vreni Schneider, ki je napadla s petega mesta in se veselila naslova olimpijske prvakinje. Srebrno kolajno je osvojila Avstrijka Elfi Eder, Katja Koren pa je prehitela Pernillo Wiberg za sedem stotink. Osmo mesto Urške Hrovat in enajsto mesto Špele Pretnar na tej preizkušnji sta šli hitro v pozabo.
V šport ste se vrnili prek športne politike, medtem ko prej niste bili aktivni. Kako to?Gre za precejšen splet naključij. Po letih odsotnosti sem ugotovila, da je šport tisto, kar me veseli, kar me zanima. Obdali so me nekdanji občutki, da sem del športa, a v drugi vlogi. Zato sem se odločila, da kandidiram za mesto v športni fundaciji in tako prišla do tega, da me je predlagala Mestna občina Maribor. Vse se je dogajalo zelo hitro in tedaj niti nisem vedela, v kaj se spuščam. Nasploh je škoda, da je šlo veliko vrhunskih športnikov v druge vode. Prepričana sem, da kot športnik razmišljaš drugače – veš, kako športnik diha.
Več kot desetletje in pol vas že ni med aktivnimi športnicami. Vam je žal, da ste svojo športno pot prekinili tako zgodaj?V teh časih bi verjetno reagirala drugače. Tedaj sem imela poškodbo za poškodbo. Po vsaki narediš kakšen korak nazaj, jaz pa sem po vseh padla na dno. Imela sem izbiro, ali vse skupaj pustiti ali začeti od začetka. Odločila sem se za lažjo pot in smuči postavila v kot. Verjamem, da bi bilo sedaj drugače, a si po drugi strani nimam česa očitati – uspešno sem opravila magisterij in sorazmerno hitro rodila dve hčerki (stari sta devet in deset let in se ukvarjata z odbojko; op. p.).
Občasno vas vidimo na Zlati lisici v Mariboru, sicer pa vas v svetu alpskega smučanju ni videti od blizu. Zakaj?Ko sem končala športno pot, sem imela vsega dovolj. Splet okoliščin je bil tak, da sem dobila odpor do smučanja. Nisem končala na pozitiven način. Veliko let je moralo miniti, da so prišle na dan pozitivne stvari, negativne pa od šle v pozabo. Nikoli nisem preveč smučala, sedaj pa bi šla z veseljem za tri dni nekam smučat. Ker je letošnja zima slaba, do konca januarja še nisem smučala, sicer pa gremo z družino radi kakšen dan na Pohorje, do katerega imamo iz Ruš le nekaj minut vožnje.
Kako gledate na slovensko alpsko smučanju v zadnjem obdobju?Zadev ne poznam preveč dobro, zato ne bi na glas govorila o kakšnih zaključkih. Čista teorija pravi, da je treba, če v organizacijskem smislu nekaj škripa, nekaj spremeniti. Žalostna sem, ker so rezultati tako slabi.
Verjetno niste mislili na Tino Maze ...Kljub temu da se Tina v tej sezoni ni približala dosežkom iz prejšnje, še vedno velja za vrhunsko smučarko. Ko v športu ne gre, se lahko postaviš na glavo, pa ne bo nič bolje – potem pa se naenkrat vse odpre. Tako je in tako bo. Še posebno pri smuku je tako. Včasih imaš občutek, da smučaš odlično, v cilju pa vidiš, da si zaostal za sekundo in pol.
Kakšni so vaši spomini na Lillehammer?Najbolj živi so vsake štiri leta, ko se bližajo olimpijske igre. Tako vrhunskega dosežka, kot sem ga doživela v Lillehammerju, preprosto ne moreš pozabiti. Predvsem so lepi spomini na ekipni duh, kako smo se vseh stvari lotili skupaj. Je pa res, da sem bila tedaj mlada in neobremenjena. Sicer smo bile Slovenke glede na uvrstitve na tekmah svetovnega pokala na olimpijskih tekmah med favoriti za visoka mesta, a ne bi bila nobena katastrofa, če ne bi osvojile kolajne. Zato nismo čutile obremenitve. Konkurenca znotraj ekipe je bila zdrava. Jaz sem si denimo rekla, da če lahko dosežeta vrhunski rezultat Alenka ali Špela (Alenka Dovžan in Špela Pretnar; op. p.), potem ga lahko tudi jaz. Stvari vedno niso bile v najlepšem redu, a smo znale stopiti skupaj, ko je bilo najbolj potrebno.
Napoved za Soči?Kakšno kolajno bomo pa že prinesli domov! Imamo nekaj močnih adutov. Upam, da bo Slovenija osvojila prvo zlato zimsko odličje.
