Tako, da sem malo naivna, da gledam še nedolžno na svet. V ljudeh vidim lepo in dobro. Svet me še ni pokvaril.
Tudi v smislu, če vas nekdo udari, mu nastavite še drugo lice?Ne. Moraš se znati postaviti zase in drugim postaviti meje, kadar te hočejo izkoristiti. Govorim o mešanici odraslosti in otroškosti, ki ni vseskozi prisotna. Otroškost je vrsta energije, ki jo nosiš v sebi. So pa trenutki, ko moraš biti odrasel in postaviti meje drugim ljudem.
Je življenje težko za tistega, ki je takšen?Nekajkrat sem morala pasti, nastaviti obe lici. A zdaj znam hitro oceniti človeka.
A v osebnem življenju pomaga tudi vaš poklic.Seveda. Če hočeš biti dober terapevt, moraš iti skozi proces. Moraš se soočiti z določenimi problemi, stiskami in čustvi. Imam 43 let, zato sem nekaj že doživela. Sama zase pravim, da sem celostni terapevt. Gledam čustva, človeka, njegov energetski sistem, način gibanja, mišice, sklepe.
Pa to lahko izklopite, ko ne delate?Imam kar poklicno deformacijo. Ko grem po cesti, gledam, kako se ljudje držijo, jih vleče bolj na levo ali desno, in se sprašujem, s katerim od staršev imajo probleme.
Tina Maze je rekla, da živi za trenutek. Tudi vi?Za trenutke. Za drobne malenkosti, ki ti polepšajo svet. Zjutraj, ko vstanem, najprej sebe objamem (smeh).
Pravite, da je treba objeti tudi strah. Kako to storite?Tako, da ne bežim pred njim. Rečeš mu: »Usedi se zraven in se bova malo pogovorila.«
Kaj mu poveste?Ničesar. Le pustim mu, da sedi zraven. Boljši izraz je, da si ga pustim začutiti. Potem čudežno izpuhti.
Koliko časa traja, da izpuhti?Gre za proces. Lahko izgine zelo hitro. Bolj kot bežiš pred njim, bolj te zasleduje, bolj je nasilen in agresiven. Dokler ne pride do panike, ki je skrajna oblika strahu. Neopredeljen ali neracionalni strah je strah iz otroštva. Če moj otrok ne zna plavati in skoči v bazen, me je racionalno strah. Iracionalno bi me bilo strah, če bi znal plavati in bi me bilo vseeno strah.
Ste se že vseh strahov znebili?Je še ostal kakšen.
Bi lahko kakšnega razkrili?(Premolk.) Lahko iskreno povem, da zaradi tega, ker sem ločena, v svoji zvezi sem bila namreč zelo ranjena, me je strah intimnosti. Ampak delam na tem. Ko začutiš, da bi ti bila neka oseba bližje...
Zbežite?Ne.
Ker se soočite s strahom?Ja. Ampak morava biti oba za to. Po navadi najdeš partnerja, ki se prav tako boji odpreti srce. Najdeš sebi energetsko podobnega.
To ni dobro?Ne, to je zelo v redu, če sta pripravljena oba delati. Če je na to pripravljen le eden, pa je to trpljenje.
Ljudski rek pravi, da se različnosti privlačijo.Če si dovolj zrel, da znaš sprejeti različnost, potem je v redu. Če si nezrel, je pa to moteče.
Smo Slovenci zreli v tem pogledu?Mislim, da vedno bolj. Svet se je začel gibati v neko drugo smer. Navzven se zdi, da ljudje gledajo predvsem na materialne stvari, a se mi zdi, da se vedno bolj ozaveščajo. Imam vedno več pacientov, ki so se pripravljeni soočati s svojimi čustvi.
Se cikel potrošne družbe zaključuje in se obrača, iz mesta nazaj proti naravi?Nazaj k sebi, sebe pa srečaš v naravi.
Vi preko fizičnega pridete do duševnega?Ja. Ljudje po navadi k meni pridejo zaradi fizičnih problemov. Če je problem le fizičen, je zelo hitro rešljiv. Če je globlji, podrezam, ali se je pripravljen soočiti tudi s čustvi. Skušam problem rešiti celostno. Jaz sem tam, da pacienta poslušam, ga usmerjam in mu dam dovolj empatije, sočutja, da lahko odpre srce.
Pravite, da imate celosten, holističen pogled. Da bi rešili probleme, je potrebna interdisciplinarnost?Ja, razen če si jasnoviden (smeh).
Ampak vi ste nekaj drugega.Pravim, da sem jasnočutna. Ko se človeka dotaknem, ga začutim. Jasnovidna pa nisem. Jasnoviden je tisti, ki vidi slike, jaz jih ne.
Kako vam to uspe?Tako se odprem, da ko dam roke gor, začutim čustvo drugega človeka. Z enim delom čutim sebe, z drugo polovico pa drugega človeka. Če v drugi polovici, torej tisti, ki ne predstavlja mojih občutkov, začutim krivdo, ki je prej sama nisem čutila, vem, da se ta človek počuti krivega.
Da začutite, kaj drugi človek čuti, vam zadostuje že stisk roke?Vse bolj se razvijam na tem področju. Nekaj besed spregovorim, pa že veliko začutim. To pride z izkušnjami.
V povezavi s Tino Maze je bil govor o tem, da je čustva zavoljo športnega uspeha treba potlačiti. Kako za vraga je to sploh mogoče?Ni mogoče. Eni ljudje so to sposobni narediti, ampak bodo imeli zato čez dva dneva hude bolečine v križu, brez vzroka jih bo začela boleti rama, želodec, ali pa bodo imeli hud glavobol... Problem je, če potlačiš čustva, ki si jih že čutil. Čustva, ki so nezavedna, pa so itak potlačena. Po navadi so ta problematična. Čustva, ki jih čutimo, pa je treba objeti oziroma sprejeti.
Vrhunski šport je lahko tako ekstremen, da je vsa energija usmerjena le v eno smer, medtem ko so čustva potlačena, tudi če se športnik tega ne zaveda?Tako je. Velikokrat sem se spraševala, ali imajo vrhunski športniki globoko v sebi veliko kompleksov, ki jih rešujejo skozi šport.
Jih imajo?Nočem obsojati. Morda bo tole zvenelo grdo, ampak sprašujem se, zakaj so ljudje na vodilnih položajih morali ali hoteli biti tako dobri. Komu so se hoteli dokazati? Zakaj morajo riniti v ospredje, da sami sebi dokažejo, da lahko živijo?
Gre za nekaj narcisoidnega?Ja. Ali pa za to, da bo oče zadovoljen. Lahko izhaja tudi iz slabe samopodobe. Saj pravijo, da je vsako zlo za nekaj dobro. Torej je to tudi dobro. Talent ti je bil dan, vso energijo si usmeril v to in dosegel vrh. Kakšen je bil motiv, je postranskega pomena. Ampak slej ali prej, tudi ko boš na vrhu, se boš moral s tem motivom soočiti. Zakaj sem to potreboval, se boš vprašal, če boš želel na tem vrhu vztrajati. Razumete?
Ja. Še posebno očitno je to pri ekstremnih športnikih, ki kakšne posebne slave ne morejo doseči.Lahko gre za beg pred sabo. Veliko moških v srednjih letih začne ekstremno trenirati triatlon. Malo bežijo pred svojimi čustvi in to postane odvisnost. Vidim, kako so živčni, ko so poškodovani, ker ne morejo vsak dan dobiti določene ravni adrenalina oziroma hormona sreče. Od tega postanejo odvisni. To priznajo. Na splošno je znano, da so bili maratonci in triatlonci v otroštvu premalo pohvaljeni.
Pravite, da je treba najti ravnovesje. Kaj naj bi to pomenilo?Hm, dobro vprašanje. Toliko časa, kolikor delaš, moraš nameniti počitku. Toliko časa, kolikor si lačen, moraš biti sit. Toliko časa kot imaš mir, moraš imeti adrenalin. Ne vem, kako bi to pojasnila... V določenih trenutkih ni zaželeno, da pokažeš čustva. V tistem trenutku energije naj ne bi preusmeril na čustva, ampak si rečeš, da boš to reševal kasneje. Ravnovesje je, da ko si sam s sabo, pogledaš, kaj je s temi čustvi.
Kako je, ko človek pade dvesto metrov globoko?Če preživiš, je super (smeh). Jaz sem po čudežu preživela.
Ste imeli občutek, da ste se na novo rodili?Predvsem sem začela življenje bolj spoštovati. V smislu, da je vsak trenutek dragocen. Takrat sem bila zelo mlada, stara 21 let. Na življenje sem gledala naivno in nerealno, danes gledam nanj naivno, ampak realno.
Vam je celoten padec ostal v spominu?Ja. Nanj se spomnim predvsem takrat, ko se pogledam v ogledalo (z roko pokaže na veko, op. p.). Tu nisem imela kože.
Padli ste na sneg?To je bil nočni zimski vzpon z derezami in cepinom. Metalo me je proti dnu. Na koncu sem se ustavila na snegu oziroma ledu.
Ste res po tistem več začeli razmišljati o Bogu?Ja. Vzgojena sem bila v katoliški veri. Tako kot vsak mladostnik sem tudi jaz dvomila o tem, kar so nas učili pri verouku. Ko sem padala proti dnu, pa se je nekaj spremenilo. Tega, kar bom povedala zdaj, nisem povedala še nobenemu novinarju. Ko sem padala in sem vedela, da ni možnosti, da bi se ustavila, saj sem poznala teren, sem ob strani zagledala nekega gospoda z brado in svojo staro mamo, ki je bila takrat že pokojna. Fizično sem začutila, da sta postavila roke, da bi se ustavila. In sem se ustavila. Petnajst let sem bila stara, ko je umrla moja stara mama. Zelo sem bila navezana nanjo. Vedno čutim, da je z menoj.
Na kakšen način?Kot angel. Ne vem, kot da me čuva. Sedemnajst otrok je imela, moja mama je bila 17.
Človek mora biti zelo subtilen, da lahko zaznava, kar zaznavate vi.Zelo. To subtilnost sem dobila z leti. Pri 21 letih nisem vedela, kaj je to.
Imate v sebi nekaj, kar se ni mogoče naučiti?Neko milost. Ker sem verna, temu pravim božja milost. Tega se ne da naučiti. Mislim, da moraš iti sam skozi določene procese.
Športnike ljudje po navadi ocenjujejo le po uspehih. Je res pomemben le rezultat?Zame ne.
Podoba športnika kot gladiatorja se sklada s potrošniško družbo, v kateri živimo.Sem opazila, da želijo športnika opredeliti kot stroj brez duše, ampak to ni res. Sem proti temu. Če bi športnika trenirali kot stroj brez duše, bi imel zelo kratek rok trajanja. Ljudem, ki tako gledajo na njih, bi predlagala, naj gredo trenirat namesto njih (smeh).
Še Janeza Drnovška se morava dotakniti. Kdaj ste ga srečali?Takrat je bila še Jugoslavija, zadnje leto pred osamosvojitvijo.
In ste bili osem let njegova terapevtka. Kakšne spomine imate nanj?Zelo lepe. Zelo v redu človek je bil. Nikoli nisva govorila o politiki, vedno me je onikal. Govoril je v stilu: »A bi danes Nežka kaj pila.« (smeh).
Vi pa ste mu rekli, ko ste ga prvič videli: »Kar uleži se.«Ja. Tikala sem ga, ker nisem vedela, kdo je Janez Drnovšek (smeh).
Potem pa res dolgo časa niste gledali televizije.V času študija je nisem gledala. Sem alpinistka, prosti čas sem preživela v hribih.
Tina Maze pravi: »Moja pot je moja odločitev.« Kakšna bo vaša pot?(Daljši razmislek.) Moja pot je, da izpolnim želje, sebi in drugim. Danes je težko vedeti, kaj si želiš. Ljudje bolj vedo, česa si ne želijo. Če vem, kaj si želim, vse obrobne stvari, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo, odpadejo.
Vi veste, česa si želite?Vem. Sem že na poti (smeh).
Veste in ne poveste?Povem. Želim si napredovati v svoji ordinaciji, se razširiti, kakšnega človeka zaposliti. Narediti hiško in saj veste, kaj: potešiti svoje srce.
Kaj pa želite Tini Maze?Da posluša sebe. Da je zvesta sama sebi. Samo to.
