To, kar se dogaja v alpskem delu smučarske palače v Podutiku, je le kopija tistega, kar vsak dan vidimo v slovenski politiki. Ni pomembna vsebina, s katero bi potegnili alpsko smučanje iz brezna neuspehov, ampak le to, da zmaga naš, ker to pomeni tudi službe za direktorsko-trenerske kruhoborce.
Alpski del ima največjo težavo, da še vedno živi v miselnosti časov izpred desetih ali dvajsetih let, ko je bil nesporno številka ena v hierarhiji SZS, za njim so capljali skoki s prebliski, vse druge discipline pa so bile nujno zlo na amaterski ravni. Čeprav so se medtem razmerja glede športnih dosežkov povem spremenila (Tina Maze je vendarle zasebni projekt), so alpinci ostali na piedestalu vzvišenosti do drugih panog, zato v dneh, ko imajo resne reprezentance že rezervirane letalske vozovnice in smučišča za poletni trening na južni polobli, sploh še nimajo vodstva discipline, trenerskih ekip in reprezentanc.
Novo vodstvo SZS ni le pred izzivom, kako urediti kaos v alpskem delu, ampak bo funkcionarsko-direktorska struktura trčila tudi v pričakovanja disciplin z olimpijskimi kolajnami, da se jim proračuni povečajo za 10 do 20 odstotkov. Športniki in trenerji so z olimpijskimi kolajnami in serijo zmag na tekmah za svetovni pokal svojo nalogo izpolnili in celo presegli. Zanimivo bo opazovati, ali bodo predsednik Enzo Smrekar, predsedniki posameznih panog in direktorji s podpisovanjem novih sponzorskih pogodb za štiriletni olimpijski ciklus kos nalogi na področju financ. Pojavljajo se že prvi izgovori, da bodo zaradi zaostrenih gospodarskih razmer srečni, če bo proračun ostal na dosedanjih desetih milijonih evrov. A prav iskanje globalnih sponzorjev je bil tudi razlog za množičen obisk Sočija. Če so bili ob Črnem morju le turisti, bodo trenerji in športniki dvignili glas.