Ko je bilo do začetka včerajšnjega slaloma za svetovni pokal približno uro in petnajst minut, je Tina Maze stala na smučeh v ciljni areni. Pogled je bil usmerjen strumno v tla. V glavi je smučala po progi Hermanan Maierja, na kateri ji pred tem na ogrevanju ni šlo. Še pred tednom dni bi bil to lahko razlog za slabo voljo, za mrk obraz in brezvoljen nastop. Toda tokrat je bilo drugače. Razlog pa se skriva v možu, ki je pristopil k Mazejevi, ko se je ta predala zatopljenosti. Ime mu je Mauro Pini. Sploh se ne piše Messi niti Massi, pa je mogoče pomisliti, da je mesija, seveda ne za človeštvo ali kakšen narod, temveč le za ekipo Tine Maze. S tako izbranimi besedami govorita o njem najboljša slovenska smučarka vseh časov in vodja njene ekipe, da res ne bo presenetljivo, če bo (od)rešil Mazejevo in Massija. Zunanji opazovalci tekem morda ne vidimo, kaj je storil v le nekaj dneh, kajti za nas je glavno merilo ura. Toda Andrea Massi vidi več. Vidi naslednje: »Problem je bil v težišču in začetku zavoja. Ona je to vedela, jaz sem vedel, vsi smo vedeli. Nato je prišel Mauro, naredil dve majhni vaji, ki bi laiku delovali kot neumnost, ampak ravno to tekmovalca spravi nazaj v pravi položaj. Dovolj je ena vaja, ena malenkost.« En klik – velika sprememba, torej. Ja, res bo moralo biti nekaj mesijanskega v zraku.
Če temu dodamo še nekoliko spremenjeno hierarhijo v ekipi, dobimo še nekaj namigov, zakaj Massi deluje precej bolj mirno kot ponavadi, Mazejeva pa je bolj vedrega obraza, kot smo je bili vajeni v tej sezoni. »Mauro me je razbremenil. Dal sem mu oblast, jaz pa sem se za tri metre umaknil. Tina je to občutila in s spoštovanjem sprejela. Ni pričakovala, da se bom na snegu kar umaknil. Trenerju in tekmovalki zaupam. Mauru sem pustil proste roke, da dela, kar mora delati. Ne gre drugače,« je včeraj med prvo slalomsko vožnjo dejal Massi, ki pravi, da na nižjih obratih, kot jih je vajen v zadnjih letih, ne bi mogel delati, a včeraj se je zdelo, da se dogaja ravno to.
Jasno je, da so spremembe zaenkrat pozitivno vplivale na Tino Maze, čeprav še ni pri vrhu. Da ji gre vsaj malo bolje, je lahko opazil tudi poseben navijač, ki ga je imela včeraj v ob ciljni areni. Za najboljšo slovensko športnico minulega leta je v Flachauu pesti stiskal bržčas najboljši nogometaš. Kevin Kampl se je na povabilo organizatorja skupaj s trenerjem Salzburga Rogerja Schmidta ogledal tekmo alpskih smučark. Kampl je bil največji zvezdnik med 14.000 gledalci. »Veliko gledam zimske športe, najraje skoke. Spremljal sem tudi polete na Kulmu. Lani sem še posebno rad gledal alpsko smučanje zaradi uspehov Tine Maze,« si je Kevin Kampl po večerji v prostoru za pomembne goste vzel čas za tri slovenske poročevalce. Drugič je bil na tekmi alpskega smučanja (prvič še kot otrok na Pohorju), v ponedeljek pa se je na smučeh preizkusil tudi sam. Smučarska obutev se mu ne prilega tako dobra kot nogometna, slaloma med količki ne obvlada niti približno tako dobro, kot šviga z žogo v nogah med tekmečevimi nogometaši (naslednjič bo to počel v soboto proti Bayernu). Zaenkrat smuča še v plugu. »Smučanje resnično ni šport zame. Vseskozi sem padal. Sicer pa moji soigralci dobro smučajo in zelo veliko spremljajo zimske športe, zato imamo v garderobi televizijo. Le naši Brazilci in jaz se na smučeh ne znajdemo najbolje,« je dodal in si zaželel, da bi se Tina Maze na drugi progi povzpela s šestega mesta proti vrhu.
Želja se mu ni uresničila. Tina Maze se na drugi, zdelani progi, ki jo je okrasilo še nekaj novih snežink, ni znašla. Še posebno v srednjem delu je veliko zaostala in na koncu pristala na dvanajstem mestu. Očitno bo potrebno še malo počakati, da bo mesija dokončno opravil svoje delo. Medtem ko naj bi boljši rezultati sledili kmalu, mu zaenkrat uspeva le na področju razpoloženja. To je bilo očitno kot sonce ob belem dnevu. Tina Maze je slabšo uvrstitev (glede na njene sposobnosti bi lahko govorili o porazu) prenesla mirno, tudi s kakšnim blažjim nasmeškom, predvsem pa je bila zgovorna. »Mauro mi stoji ob strani, kar mi vlije pozitivno energijo. Pomembno je, da sva se ujela, tudi brez besed,« je dejala o enem delu zgodbe, od drugem, včerajšnji tekmi, pa dodala: »Nekaj je zmanjkalo v drugem teku, a sem v slalomu naredila korak naprej. Na treningu mi je šlo dobro, na tekmi pa se mi še dogaja, da nimam smuči povsem pod kontrolo, v kakšnem zavoju me nepričakovano vrže iz ravnotežja. Lažje pa nadzorujem te smuči kot tiste, ki sem jih imela prej. Ne mučim se več tako kot prej (ko je bil trener Walter Ronconi, op. a.), vendar imam v sebi še preveč tega 'matranja'. Če bi si upala, bi se na smučeh več igrala, vendar imam verjetno v sebi še preveč avtomatizma od prej.«
