(smeh, s prstom pokaže na zeleni prt) Ta barva pomeni upanje in zelena je bila na naših olimpijskih bundah. Lepo je slišati, da gre Sloveniji zdaj odlično. (smeh)
Pred vašim prihodom je bila Tina Maze na tleh. Kako vam je uspelo?Veliko ljudi me to sprašuje. Nimam odgovora. Sledil sem le svoji motivaciji, svoji moči in tako hodil proti vrhu. Druge člane ekipe sem vzel s seboj na to pot. Skupaj smo marširali proti vrhu.
Ostali so marširali za vami?Niso marširali za menoj, ampak z menoj.
Težko si je pridobiti tako veliko zaupanje Tine Maze, da bi s kom hodila vštric. Vam je to uspelo zelo hitro.Od veliko ljudi sem slišal, da je Tina težavna, zaprta vase. Toda jaz nikoli nisem imel takega občutka. Poklicala me je po tekmah v Bormiu. Imela sva polurni pogovor. Od takrat se je zdelo, kot bi delala skupaj dolgo časa.
Kaj je bilo tako posebnega?Šlo je za občutek. Po tem pogovoru sva bila oba prepričana, da lahko skupaj naredimo nekaj velikega. Pomembno je bilo tudi prvo srečanje v hotelu v Zauchenseeju. Prvi vtis je bil zelo dober. Mislim, da sta čakala na nekoga, ki bi iz njiju potegnil pozitivno energijo. Prišel sem tja, nisem gledal ne levo ne desno, nisem spraševal, kaj se je dogajalo do tedaj. Vedel sem, da je ura pet minut do dvanajstih. Nisem hotel nobenih kompromisov. Tam sem bil, da dosežemo naše cilje, in to nam je uspelo.
Veliko lovorik ste osvojili. Je bil Soči tudi za vas vrh kariere?V Vancouvru je bilo podobno. Osvojil sem zlato v smuku z Defagom in s Carlom Janko v veleslalomu. A okoliščine so bile drugačne. Tam sem bil del velike ekipe. Zdaj je vse skupaj bolj intimno. Ekipo sestavlja le pet ljudi. Energija in zelo močna čustva se prelivajo med nami.
Močnejša, kot so bila v švicarski reprezentanci?Da.
Čeprav ne gre za vašo domačo reprezentanco.To ni pomembno. Ko sem prvi dan zapustil dom, sem vedel, katero državo bom zastopal. Ponosen sem, da sem na olimpijskih igrah nosil slovenske barve.
Povejte še kaj o zadnjih dvajsetih sekundah olimpijskega smuka.Težko se je spomniti, kaj se je takrat dogajalo. Proga je bila v spodnjem delu poškodovana, lahko bi se zgodilo, da bi bila Tina spet četrta. V zadnjih 20 sekundah sva bila z Massijem polna čustev. Ko sva videla enico in dve ničli, sva skakala v zrak, se objemala, jokala…
Bi bili v tistem trenutku zadovoljni s srebrno kolajno?Verjetno bi bil.
Tina pa verjetno ne?Težko rečem. S tem se nismo ukvarjali, ker smo osvojili zlato. (smeh)
Bila je tako nesrečna po superkombinaciji in slalomu…To je povsem normalno. Prav tako kot reakcija Lare Gut. V prve pol ure je vsakomur težko. Vsak smučar je oseba z različnim značajem. Vsak se različno odzove.
Ste trener, ki prisega na trdo roko, ali vam je ljubši pogovor s tekmovalcem?Odvisno od tega, kakšne so potrebe. (smeh)
Kakšne potrebe ima Tina Maze?Včasih moraš biti mehak, drugič trd. Je zelo vestna športnica, od sebe in drugih zahteva najvišjo raven profesionalnosti. Takšen sem tudi jaz. Ne poznam kompromisov. V tej ekipi sem našel najboljše možnosti za delo. Ta skupina ljudi je dosegla velike rezultate, ker je delala brez kompromisov. Če se odločiš za neko pot, moraš vedeti, da bo težko ostati na njej. Pa če si velik talent ali ne. Treba je sprejeti težko življenje, ki ga zahteva vrhunski šport.
Nekateri pravijo, da je Tina Maze eden največjih talentov v zgodovini alpskega smučanja.Zagotovo je. Toda za uspehom so ljudje, ki so poskrbeli, da je bilo mogoče doseči vse uspehe. Mislim, da športnik sam ne more žeti uspehov. Je pa Tina naredila veliko delo. Za primer lahko vzamemo Rogerja Federerja. Poskušal je delati sam, vendar je vedno potreboval nekoga ob sebi, če je hotel biti uspešen. Športnik potrebuje nekoga, ki mu pove, kako naj ostane na vrhu. Eno je priti na vrh, nekaj povsem drugega pa je tam ostati. Verjetno je bil to problem na začetku sezone pri Tini.
Kaj potrebuje športnik v takšni situaciji?Izkušnje. Tina in ljudje okoli nje so potrebovali nekaj časa, da so ugotovili, kako je v takšni situaciji treba delovati. Človek ne ve, ali naj malo stopi na zavoro ali naj še bolj pritiska na plin. To, kar se je ekipi zgodilo, je povsem človeško. Tina in Andrea sta v pravem trenutku sprejela pomembno odločitev. Če sedaj pogledamo nazaj, ugotovimo, da je bila odločitev pravilna. Če se človek odloči, kot sta se, prizna napako, to pa je ogromna zadeva.
Torej je Tina zmožna priznavati in sprejemati svoje napake?Absolutno. Toda to je najtežje v našem delu. Sprejeti napako, ostati ves čas odprt, ves čas poslušati druge in obenem ostati na pravi poti. Ko si uspešen, lahko misliš, da si največji. To je napaka, ki jo dela veliko trenerjev.
Andrea Massi pravi, da je Tina Maze umetnica. Je res?Je. Ker ni nobene razlike med smučarko, kot je Tina Maze, in vrhunsko pianistko. Obe imata talent in morata trdo delati. Športniki, kot je Tina, so umetniki.
Kaj pa se z umetniki zgodi po njihovi karieri?Tudi po karieri morajo biti umetniki. Ko bo končala kariero, bo spet čas za učenje in nabiranje novih izkušenj. Pri tem se ji ni treba ničesar bati.
Mislite, da ima druge talente?Da. Veliki šampioni imajo po navadi veliko kapaciteto. So dovolj inteligentni, da so uspešni tudi v običajnem življenju. Tudi tam najdejo lepe stvari.
Je še lačna zmag?To vprašanje si bo postavila v prihodnjih mesecih. V te trenutku pa je lačna zmag, saj je osredotočena na zadnji del sezone v svetovnem pokalu. Lahko ji sporočim le, naj se ne boji soočiti s tem vprašanjem. Naj je ne bo strah reči da ali ne.
Je ne boste skušali prepričati o eni ali drugi odločitvi?Lahko le povem svoje mnenje.
In to je…Je zdrava. Je med najboljšimi v vseh disciplinah. Če bo še vedno imela energijo za lovljenje novih ciljev, zakaj ne bi nadaljevala? Če energije ne bo našla, bom to povsem razumel. Motivacija je gorivo, ki poganja športnikov motor.
Po olimpijskih igrah je dejala, da je zdaj njen krog zaključen.Normalno je, da takšne besede iz športnika pridejo po tem, ko doseže takšen uspeh. Zelo težko je doseči dve zlati kolajni po takšni sezoni, kot jo je imela lani. Lahko razumem, da včasih trpi zaradi napornega življenja. Po Sočiju je za nekaj dni energija izpuhtela.
Boste ostali v njeni ekipi, če bo nadaljevala kariero?Nikoli nismo govorili o tem. Postavili smo si cilje le za to sezono. Potem ko se bo končala, bosta obe strani sprejeli odločitev. Najprej mora Tina ugotoviti, ali ima dovolj energije za nadaljevanje športne poti. Potem se lahko pogovarjamo o vsem.
Pa hočete ostati v ekipi?Dobro vprašanje, kajti tudi jaz imam cilje v življenju. Imam družino in odgovornost doma. Nočem se še odločati o teh stvareh.
Toda na takšen način živite že dolgo vrsto let. To želite spremeniti?To sem storil pred letom in pol, ko sem zapustil švicarsko ekipo. Konec leta 2013 sem imel v načrtu druge stvari. Potem je prišla ta priložnost in zdaj sem tukaj. Potreboval bom nekaj časa, da ugotovim, kam želim iti.
Vas zanima še kaj poleg alpskega smučanja?Zagotovo. Moje življenje je tukaj. Počutim se zelo dobro, ko lahko delam v takšnih pogojih kot zdaj. To mi daje motivacijo, da dam najboljše športniku. Tako za športnika kot trenerja je zelo pomembna motivacija. Še posebno, če imaš družino. Vse skupaj moraš dati v lonec in dom zapustiti v miru. Sto odstotkov moči moraš posvetiti svoji službi. Če to storiš le z 99 odstotki, boš imel težave. Če si motiviran, lahko narediš vse.
Ste pa dražji trener, kot je bil Walter Ronconi, kajne?Če primerjamo alpsko smučanje z drugimi športi, smo revni. Povprečna plača trenerja v alpskem smučanju je v primerjavi s trenerji v nogometu ali odbojki majhna. Živim v Švici, kjer je življenje dražje. Zato Švicarji težje dobimo službo v tujini, saj potrebujemo višje plače. Toda bil sem na Novi Zelandiji in v Španiji, zdaj v Sloveniji. Torej lahko najdem možnosti tudi za delo v tujini.
Boste s tem, kar ste zaslužili v alpskem smučanju, lahko lagodno živeli, ko se upokojite?Morda en mesec. (smeh) To je nemogoče. Ko sem končal delo v švicarski reprezentanci, sem si moral poiskati novo službo. Delal sem na televiziji in tudi v zasebnem podjetju, ki se ukvarja z izdelovanjem mrež za zaščito pred padajočimi skalami.
Dobro sodelujete z Massijem in Mazejevo, pred dvema letoma pa ste se ravno vi podpisali pod protest, usmerjen proti spodnjemu perilu Črnjanke.Na protest sem se podpisal, ker sem bil vodja švicarske ekipe. Ni šlo za nič osebnega, še posebno ne proti Tini. Takrat pravila niso bila povsem jasna. Na žalost je bila na tisti tekmi švicarska smučarka na četrtem mestu, zato smo vložili protest. Tina je nosila spodnje perilo, ki je bilo glede na pravila na meji. Po tem je FIS spremenil pravila in očitno nisem imel povsem napačnega mnenja. Oziroma nisem bil povsem napačnega mnenja, a tudi ne pravilnega.
Imate tetovaže. Pomenijo kaj posebnega?(smeh) Življenje ti včasih prinese nore stvari.
Imate radi noro življenje?Če želiš osvojiti zlato kolajno na olimpijskih igrah, moraš storiti nekaj norega. Če velik del svojega življenja živiš z norimi ljudmi, moraš biti tudi sam nor. Sicer to ne bi bilo možno. (smeh) Pri tem razumite besedo nor v pozitivnem pomenu.
Saj bi bilo življenje brez norosti dolgočasno, kajne?Natanko tako.
V tej sezoni je slovensko-švicarsko prijateljstvo postalo še trdnejše, ali ne?Zagotovo. Slovenska pokrajina je podobna švicarski. Imamo gozdove, gore. Upam, da bosta ti kolajni narisali nasmešek na obraz Slovencev.
Veste, da so pred leti ljudje govorili, da bo Slovenija postala mala Švica? Zdaj je res tako, a le v športu.To je prvi korak. Poznam veliko Slovencev, ki živijo v Švici. Zelo sem vesel za te ljudi, da smo jim s tema kolajnama naredili nekaj malega veselja.
Kakšni smo Slovenci po značaju?Močan značaj imate. Trdo delate. Ugotavljam tudi, da so Slovenci lahko veseli, sproščeni, prijateljski. To me je spodbudilo k temu, da bom v prihodnosti Slovenijo še bolj raziskal. Imam podobno izkušnjo s Španijo, ki mi je dala kulturno širino. Sedaj hočem enako storiti s Slovenijo.
