Leto pozneje so mladinci z devetim mestom na SP dosegli nov mejnik. Na članskem EP 2011 na Dunaju je bil z 18 točkami najzaslužnejši za prvo slovensko zmago na turnirju. V reprezentančnem dresu je nato osvojil tri srebrne kolajne na evropskih prvenstvih, leta 2021 pa se je zaradi poškodb poslovil od izbrane vrste. Danes, pri 37 letih, še vedno igra za ACH Volley in v vlogi mentorja prenaša znanje na mlajše soigralce.
Ali bi lahko rekli, da je bila vaša generacija, ki je leta 2006 v Kazanu osvojila četrto mesto na mladinskem EP, leto dni pozneje pa deveto na svetovnem prvenstvu v Maroku, že znanilec novega obdobja v slovenski odbojki?
Mislim, da lahko. Kar nekaj igralcev iz tiste generacije je nato igralo tudi v članski reprezentanci. Žal sta morala Matevž Kamnik in Vid Jakopin zaradi poškodb predčasno končati kariero. V resnici smo bili prvi, ki smo začeli dosegati vidnejše rezultate. Potem je osem let pozneje naš uspeh v Brnu ponovila generacija Tončka Šterna in Jana Kozamernika. Težko je reči, kaj je odločalo.
V čem je bila vaša generacija drugačna od predhodnih?
Morda v tem, da se je v eni generaciji zbralo veliko nadarjenih fantov, ki so si bili tudi značajsko podobni. Imeli smo tudi višino – v ekipi je bilo sedem, osem dvometrašev. Če se ne motim, so bili v Kazanu višji od nas le Rusi.
Slovenija je na članskih evropskih prvenstvih dolgo čakala na svojo prvo zmago. Do nje je prišla šele na svojem četrtem nastopu, ko je na Dunaju premagala Avstrijo. Se še spomnite te tekme?
Res je, zelo dolgo smo čakali na to zmago. Že v Sankt Peterburgu, ko sem bil prvič s člansko reprezentanco, takrat še kot rezervi igralec, in nato dve leti pozneje v Izmirju so bila naša pričakovanja visoka. Žal smo obakrat ostali praznih rok. Na Dunaju smo končno zmagali – resda proti Avstriji, proti kateri smo bili favoriti, a vseeno je bilo veliko olajšanje. Po tej zmagi je bilo vse skupaj lažje.
Čeprav na tistem prvenstvu in tudi dve leti pozneje na Danskem niste izpolnili vseh ciljev, ste vztrajali. Kaj vas je gnalo naprej?
Vedeli smo, da se vloženo delo in odrekanja morajo enkrat obrestovati. Vedeli smo, da imamo kakovost. Že takrat je veliko igralcev nastopalo v tujini. Potrebovali smo le nekoga, ki bi znal to iz nas potegniti. Veselin Vuković je leta 2011 naredil velik korak naprej, potem nas je vodil Luka Slabe, ko smo domov znova šli z dolgimi nosovi, nato pa je leta 2015 vodstvo zveze sprejelo ključno odločitev in pripeljalo Andreo Gianija. Takrat se je vse obrnilo.
Kako pomembno je bilo, da ste dobili trenerja, ki je kot igralec, z izjemo olimpijskega zlata, osvojil vse mogoče lovorike?
Zelo pomembno. Giani nas je naučil, kako se zmaguje. Postavil nas je na pravo pot, poleg tega pa smo prvič imeli tudi športnega psihologa. Pomagal nam je pri soočanju s pritiskom in tudi to je bil pomemben korak naprej za našo generacijo.
Z evropskih prvenstev ste se trikrat vrnili s srebrno kolajno okoli vratu. Katera vam pomeni največ in zakaj?
Zagotovo prva. Do nje smo prišli nepričakovano, saj nas pred prvenstvom nihče ni videl tako visoko. Tudi turnir se za nas ni začel dobro – po zmagi nad Belorusijo smo izgubili s Poljsko in Belgijo, nato pa smo morali igrati dodatno tekmo z Nizozemsko za četrtfinale. Po tej zmagi smo igrali vse bolje in prišli do srebra. Ta kolajna ima posebno mesto v mojem spominu.
Dolgo ste bili del te reprezentance. Ko danes gledate nazaj na to obdobje, ko ste bili v njej – kje je bila največja moč vaše ekipe?
V kolektivnem duhu. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bili igralci tako povezani med sabo. Imeli smo tudi srečo s prihodom Gianija, pa tudi Giulinija in Cretuja, ki so znali ekipo usmerjati na pravi način. Pomemben dejavnik so bile tudi izkušnje – večina nas je igrala v močnih ligah, vedeli smo, kako priti do zmage, kdaj je treba stisniti, kdaj popustiti … Ampak še enkrat – če ne bi dihali kot eden, teh uspehov ne bi bilo. Da je bilo v ekipi vedno odlično vzdušje, dokazuje tudi dejstvo, da – razen v primeru poškodb – nikoli ni bilo nobenih odpovedi.
Koliko so vam, ko ste sami vstopali med člane, pomagali starejši igralci?
Veliko. Res je, da generacije pred nami niso imele te zmagovalne miselnosti, a brez njihove pomoči tudi nam ne bi uspelo. Šmuc, Satler, Pleško, Čuturić in drugi so nam stali ob strani. Ni bilo nobene ljubosumnosti, čeprav smo prevzemali njihova mesta.
To sem vprašal zato, ker tudi zdaj prihaja do menjave generacije v slovenski reprezentanci. Na kaj bodo morali biti mlajši igralci še posebej pozorni, če želijo dolgoročno nadomestiti vašo generacijo?
Zavedati se morajo, da je slovenska reprezentanca v tem trenutku na resnično najvišji ravni. Če želijo to ohraniti, bodo morali trdo delati in se odpovedati poletjem. Lestvica je postavljena visoko, zato naloga ni lahka. Ključno pa bo, da bodo povezani med sabo, kot smo bili mi.
Na turnirju lige narodov v Burgasu, ko ni bilo Tineta Urnauta in Žige Šterna, se je videlo, da mlajši igralci še niso povsem pripravljeni prevzeti bremena. Kot da je nekdo manjkal?
Manjkal je Urnaut. Tudi če ne bi dosegel točke, bi samo že z njegovo prisotnostjo ekipa delovala drugače. On je bil in je še vedno pomembni člen, ki ga reprezentanca potrebuje. Z znanjem in izkušnjami lahko veliko pomaga mladim – na treningih, na igrišču, s svojim zgledom. Ko njega ne bo, bo moral nekdo drug prevzeti to vlogo na igrišču in zunaj njega, da bo držal fante skupaj ter jim pomagal v najtežjih situacijah. Ampak to ni preprosto – to si ali pa nisi.
Nekaj podobnega se je v zadnjih dveh, treh sezonah zgodilo tudi v vašem klubu ACH Volleyju, ko ste imeli veliko mladih igralcev in ste bili vi v vlogi nekakšnega mentorja.
Res je, zadnje dve, tri leta sem najstarejši v naši ekipi in skušam prevzeti to odgovornost. V določenih trenutkih mlajšim svetujem. Pa moram reči, da so – če se malce pošalim – zelo dobri učenci, saj so skoraj vsi zdaj v reprezentanci.
Kako kot nekdanji reprezentant, a še vedno aktiven igralec gledate na prihodnost slovenske odbojke?
Temelji so dobro postavljeni. Mlajši se zavedajo, kaj se od njih pričakuje. Če je bilo pred leti še nekaj dvoma, ali imamo naslednike, se tega danes ni bati. Imamo kakovostne igralce na vseh položajih. Potrebne so le še izkušnje in telesna moč, zato je dobro, da jim je selektor Soli na prvih turnirjih lige narodov ponudil veliko priložnosti.
Za konec še klubska odbojka. Ostajate v ACH Volleyju, ki je pred zahtevnimi kvalifikacijami za ligo prvakov. Kako visoko so postavljeni cilji v tem tekmovanju?
Nekoliko nenavadno je, da moramo igrati kvalifikacije. Že v prvem krogu igramo z nizozemsko ekipo Doetinchem, potem nas v primeru napredovanja do lige prvakov čakata še dva kroga. Vsaka tekma bo težka, dodatna težava je, da bomo po svetovnem prvenstvu na Filipinih prvič v popolni zasedbi. Ampak z vsemi okrepitvami se moramo uvrstiti v skupinski del. To je imperativ. Nato pa tekmo po tekmo, vsekakor bomo skušali poseči po najvišjih mestih.
