Ob njem je v Manili blestel tudi njegov mlajši brat Simeon, nadarjeni organizator igre, s katerim sta na igrišču delovala kot uigran dvojec. »Na svetovno prvenstvo sem prišel z mislijo, da ne bom štel točk, ampak bom del vsakega napada, vsake obrambe. Vedel sem, da lahko z bratom in ekipo zgradimo nekaj več,« je dejal po koncu prvenstva, ko se je Bolgarija po 19 letih spet vrnila domov s kolajno s svetovnega prvenstva in 16 let po kolajni na evropskem prvenstvu. Obe kolajni sta bili bronasti, v obeh pa je sodeloval njegov oče Vladimir, ki je z igranjem odbojke prenehal pred šestimi leti, pri dvainštiridesetih, ko sta s sinom Aleksandrom branila barve Levskega iz Sofije.
Začetki v Toursu - pot čez pol sveta
Aleksandar Nikolov se je rodil v francoskem mestu Tours, kjer je njegov oče Vladimir igral za tamkajšnji klub. Odraščal je v športnem okolju - tudi mama Maya je bila odbojkarica -, zato je bila žoga del vsakdana. »Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem prvič prijel žogo - bila je ves čas tam. Odbojko sem dobesedno vdihaval,« se spominja svojih začetkov.
Otroštvo družine Nikolov je bilo polno selitev - Italija, Francija, Turčija, Japonska - povsod, kamor je vodila očetova kariera. Prve korake je naredil v italijanskem mestu Busca, kasneje je kot mladinec igral za Levski Sofia, nato pa se pri devetnajstih odpravil v ZDA, kjer je v dresu Long Beach State University postal prava senzacija. Že kot novinec je osvojil naslov AVCA National Player of the Year – kot prvi v zgodovini, ki mu je to uspelo v prvi sezoni – in postavil univerzitetni rekord s 57 servisnimi asi v eni sezoni. »Vsak trening je bil izziv, vsak dvoboj bitka, a vedno smo našli moč, da gremo čez meje, za katere smo mislili, da jih ni mogoče premagati,« je povedal ob koncu ameriškega poglavja.
Po ZDA je sledila pot v Italijo. Pri Cucine Lube Civitanova, enem najboljših klubov v Evropi, je dobil priložnost igrati z največjimi imeni svetovne odbojke. »Prejel sem več ponudb, a hotel sem Lube. To je bil sanjski korak – želel sem igrati z najboljšimi in se učiti od njih,« je dejal ob prihodu v klub, s katerim je bil do zdaj v italijanskem prvenstvu dvakrat drugi, v njem pa ostaja vse do leta 2028.
Družina, ki diha odbojko
Če je pri mnogih športnikih družina le podpora, je pri Nikolovih bistvo vsega. Oče Vladimir je bil dolga leta kapetan bolgarske reprezentance, mama Maya pa nekdanja igralka in trenerka. Poleg Aleksandra in Simeona imata še mlajšega brata Filipa, ki ga za zdaj pri desetih letih odbojka še ne zanima ter sestro Dario - vsi pa so odraščali med dvoranami in potovanji. »Zamenjali smo štiri vrtce in šest šol,« se danes nasmehne Alex. »A to nas je naučilo prilagajanja - vedno znova začneš iz nič, a z isto strastjo.«
Čeprav je eden največjih talentov svetovne odbojke, Alex ostaja umirjen, osredotočen in dostopen. Govori štiri jezike - bolgarsko, angleško, francosko in italijansko -, a noge ima trdno na tleh. Videoigram se je odpovedal, da bi več časa namenil treningom in regeneraciji. Čeprav je star šele enaindvajset let, ima že kariero, o kakršni mnogi le sanjajo. V nekaj letih je prehodil pot od mladinskih dvoran do svetovnih prvenstev, iz ameriške univerzitetne lige do italijanske Serie A. Njegov cilj je jasen - želi nastopiti na olimpijskih igrah, tako kot nekoč njegov oče, ki pa kolajne ni osvojil. »To so moje sanje in moja motivacija. Želim, da nekoč vsi rečejo – to je generacija Nikolovih, ki je vrnila Bolgarijo na svetovni vrh,« razkriva odbojkar, ki igra na mestu sprejemalca.
Na tekmah ga pogosto spremlja njegova tri leta starejša partnerka Julita Dimitrova, ki je ob vrnitvi iz Filipinov povedala: »Ponosna sem nanj in ga zelo ljubim.« Alex pa ji je ob pogledu na kolajno le dejal: »Nisem razmišljal, komu jo bom posvetil, a polovica je gotovo zanjo.«
