Petdesetletni Sebastijan Škorc, ki je dolga leta trener odbojkarjev Maribora, s katerimi je leta 2021 v slovenskem državnem prvenstvu prekinil vladavino ACH Volleyja, je 14 let nosil dres slovenske odbojkarske reprezentance in z njo štirikrat igral na evropskih prvenstvih. Kot igralec na njih ni prišel do kolajne, zato pa se je kot pomočnik Alberta Giulianija veselil dveh srebrnih kolajn, predvsem pa zelo dobro pozna slovenske odbojkarje, ki so v svoji uvodni tekmi na olimpijskih igrah v Parizu, s 3:1 premagali Kanado. Jutri, ob 17. uri, bodo v drugem krogu skupine A igrali s Srbijo.
Pred tekmo s Kanado je bilo nekaj bojazni, da bi pri slovenskih odbojkarjih lahko prišlo do treme, saj je bil to njihov prvi nastop na olimpijskih igrah.
Res je, da Kanadčani že šestič igrajo na olimpijskih igrah, tretjič zaporedoma, vendar se generacije vmes menjajo, zato to, da je naša reprezentanca na njih šele prvič, ni igralo nobene vloge. Dobro, nekaj nervoze je bilo, kar je normalno, saj so nekateri za ta cilj garali 15 let, toda kakovost je bila ves čas na strani slovenske reprezentance. Na vseh tekmovanjih je najtežje začeti in samo veseli smo, kako so fantje to oddelali.
Z izjemo tretjega niza, ko so se pojavile določene težave, slovenska zmaga niti v enem trenutku ni bila vprašljiva.
V Parizu je enajst reprezentanc, ki, brez pretiravanja, vse lahko računajo na eno od kolajn. Med njimi je tudi Kanada, ki ima kakovostno reprezentanco, zato je padec v tretjem nizu nekaj čisto normalnega. Moramo se zavedati, da so ob poškodbi Tončka Šterna naši odbojkarji doživeli šok, kajti vse tisto, kar so delali od maja naprej, bi se jim lahko v sekundi zrušilo. Toda Tonček je stisnil zobe in za to, kar je pokazal v nadaljevanju tekme, si zasluži le pohvale, pa tudi drugi so, ko so se sprostili, z izjemo tretjega niza, imeli ves čas potek tekme pod nadzorom.
Dobro poznate Tončka Šterna, ki ga niti tako neugodna poškodba kazalca na levi roki ni zaustavila.
Večina igralcev, ki bi doživela takšno poškodbo, bi bruhala, drugi bi se smilili samim sebi, toda on je odreagiral samo sebi podobno. Zanj ni nobenih ovir. To, da je tekmo odigral z izpahnjenim prstom, je nekaj neverjetnega. Za večino bi bilo te tekme konec, za marsikoga tudi konec olimpijskih iger, on pa se je že ob koncu uvodnega niza s povitim prstom prikazal na igrišču in bil najbolj učinkovit igralec tekme.
Videli smo tudi, da ima slovenska reprezentanca v primerjavi z večjim delom lige narodov, na voljo še eno močno orožje, Roka Možiča, ki bo, kot kaže, spet močan adut s klopi.
O Možiču ne moremo govoriti le kot o močnemu adutu s klopi, saj je eden najboljših igralcev na svetu in to je samo dokaz, da ima slovenska reprezentanca tudi širino. V njej so pravi fantje, ki imajo veliko srce, česar nima nobena druga reprezentanca v Parizu. Dobro, Poljska in Italija imata večji izbor igralcev, ampak to sta le dve reprezentanci, tega, kar ima naša, v kateri igralci brez pretiravanja dihajo drug za drugega, pa nima nihče drug. To je našo reprezentanco že pripeljalo do kolajn na EP, zdaj na OI in verjamem, da tudi v boj za kolajne.
Jutri se bo slovenska reprezentanca pomerila s Srbijo, ki je v uvodni tekmi skupine A namučila Francijo in ji odvzela točko, v petek pa jo čaka še obračun z aktualnimi olimpijskimi prvaki in zmagovalci letošnje lige narodov. Kakšna imate pričakovanja?
Če bodo naši odbojkarji pravi, nas Srbija ne more premagati. V zadnjih dveh letih Srbi niso dobili niti ene pomembne tekme, in če bo naš pristop isti, kot je bil proti Kanadi, se ne bojim za izhod te tekme. Toda kot pravijo sami slovenski odbojkarji, največji nasprotnik so lahko le sami sebi, vendar sem prepričan, da ne bodo. V Parizu so samo z enim ciljem, da vse tekme odigrajo na najvišji možni ravni, kar bo veljalo tudi za obračun s Francijo, ki je kot domačin vendarle pod določenim pritiskom. Najbolj pomembno bo, da se naša reprezentanca uvrsti v četrtfinale, kjer se bo vse začelo znova. Že prvi krog je pokazal, da z izjemo Egipta, na olimpijskem turnirju ni slabe ekipe, zato je težko reči, da je do zdaj prišlo do kakšnega velikega presenečenja. Morda je to le poraz Japonske proti Nemčiji, ampak kot rečeno, to je šele začetek.
