Pred prvo svetovno vojno je na olimpijskih igrah nastopil le en slovenski športnik, sabljač Rudolf Cvetko. Z avstrijsko sabljaško reprezentanco je leta 1912 v Stockholmu, v ekipi je bil tudi kočevski Nemec Rihard Verderber, osvojil srebrno kolajno. Oba sta v avstrijsko reprezentanco prišla iz dunajskega športnega okolja, saj sta bila sabljaška inštruktorja na vojaškem institutu v Dunajskem Novem mestu.
Osem let pozneje se je olimpijskih iger v Antwerpnu udeležil Ljubljančan Stanko Tavčar, ki je svojo nogometno pot začel v Iliriji, na Nizozemsko pa je kot član reprezentance Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev odšel iz zagrebškega HAŠK. Veliko številčnejša in tudi uspešnejša je bila naslednja olimpijska odprava štiri leta pozneje v Parizu, ko je bilo med 37 športniki, ki so nastopili v sedmih športnih panogah, enajst slovenskih. V zgodovino se je z zlatima kolajnama v mnogoboju in na drogu vpisal telovadec Leon Štukelj. Ob legendarnem Štuklju, ki je v nadaljevanju svoje športne kariere na olimpijskih igrah osvojil še eno zlato, eno srebrno in dve bronasti kolajni, je v mestu luči nastopilo še sedem telovadcev – Stane Derganc, Stane Hlastan, Mihael Oswald, Rastko Poljšak, Janez Porenta, Josip Primožič in Stane Žilič, kolesar Josip Kosmatin, Vladimir Seunig, ki je nastopil v dresurnem jahanju, in atlet Stanko Perpar, ki je bil na slavnostnem mimohodu nosilec zastave Kraljevine SHS. Na stadion je prišla kot zadnja.
Odlikovan kot Maistrov borec
»Iskreno nisem vedel za to, so pa že v Antwerpnu uvedli parado narodov, vendar je takrat Kraljevino SHS predstavljala le nogometna reprezentanca. V njej je igral tudi Tavčar, vendar je vprašanje, ali bi bil v njej, če ne bi takrat igral za HAŠK. Sem pa presenečen, da je ta čast pripadla Slovencu, saj so takrat olimpijski odbor imeli v rokah Hrvati,« je bil nad podatkom, da je že pred stotimi leti čast nošenja zastave svoje države pripadla takrat najboljšemu slovenskemu atletu, presenečen dr. Tomaž Pavlin, zgodovinar in vodja Muzeja športa v Ljubljani.
Do podatka o prvem slovenskem nosilcu zastave na olimpijskih igrah je prišel Gvido Komar, knjižničar in domoznanec v knjižnici Logatec, ki je že pred petimi leti za občinsko glasilo Logaške novice pisal o dr. Perparju. Zanimivo je, da o njem, čeprav je bil med drugim odlikovan kot Maistrov borec, pred tem pa je bil tudi konjeniški podporočnik avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni, po njej pa sedemkratni državni prvak takratne Kraljevine SHS ter večkratni državni rekorder na 100 in 200 metrov ter v štafeti 4 x 100 metrov, o njem ni bilo veliko zapisanega. »Kot da je bil izbrisan iz slovenskega kolektivnega spomina, čeprav je bil prvi slovenski atlet, ki je bil državni prvak Kraljevine SHS, s svojimi dosežki pa je postavljal temelje slovenske atletike,« se je čudil Komar, ki je o njem obširno pisal na spletnem portalu Obrazi slovenskih pokrajin.
Pri Perparjevih je zvonilo
podnevi in ponoči
Kdo je torej bil dr. Perpar? Rodil se je leta 1899 v Planini pri Rakeku, od koder je bila doma njegova mama Marija, rojena Kovšca. Njegov oče Ivan Janez, ki je bil doma iz Korit pri Dobrniču, je bil davčni uradnik, kmalu po njegovem rojstvu pa je bil premeščen v Tolmin, kjer se je rodila sestra Marija, pozneje znana slovenska kemičarka, ena prvih žensk, ki je doktorirala na ljubljanski univerzi. Gimnazijo je končal v Gorici, zaradi soške fronte pa so z družino zapustili Tolmin in se preselili v Ljubljano. Med prvo svetovno vojno je bil »enoletni prostovoljec«, po njej pa se je kot domoljub prijavil v vojsko generala Maistra. Po odpustu iz vojske se je vpisal na študij medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, nato pa študij nadaljeval v Pragi in ga končal v Gradcu. Zdravniško kariero je začel v domači Planini pri Rakeku, nadaljeval pa v Logatcu, kjer ga je aprila leta 1966, ko se je odpravljal na hišni obisk k bolnici v Gornji Logatec, na prehodu za pešce pred domačo hišo zbil avto.
»Ko sem bil še otrok, mi o tem, da bi bil zastavonoša na olimpijskih igrah, ni prav veliko govoril. Ne vem, po kakšnem ključu so ga izbrali, je bil pa takrat jugoslovanski prvak na 100 in 200 metrov ter v skoku v daljavo in morda je prav to odtehtalo. Bolj kot samo nošenje zastave mu je v spominu ostalo to, da so mu med tekmovanjem ukradli denarnico. K sreči je dal denar enemu od sotekmovalcev, ki takrat ni nastopil, je bil pa ob potni list, kar mu je bilo najbolj žal, saj je imel v njem vse polno štampiljk. Sicer pa je iz Pariza pisal tudi kratke novice za Jutro, zanj je pisal tudi z drugih tekmovanj in v člankih agitiral za atletiko kot za zdravje koristno športno dejavnost,« je spomine na očeta obudil sin Stanko Perpar mlajši, ki je bil zelo navezan na svojega očeta.
Zgražanje katoliških
časopisov zaradi atletike
Dr. Perpar je svojo športno pot začel v ASK Primorju, ki so ga 9. maja 1920 v Ljubljani ustanovili Primorci. Predvsem nogometni derbiji med Primorjem in Ilirijo so v tistih časih zaznamovali športno Ljubljano. Rivalstvo se je preneslo tudi v atletiko, kjer je bilo predvsem po zaslugi dr. Perparja in Hinka Valtriča, po rodu je bil iz Gorice, boljše Primorje. To je s časopisom Jutro vsako leto na velikonočni ponedeljek organiziralo štafetni tek po ljubljanskih ulicah. »Oče je pravil, da so se nad tem zgražale nekatere ženske, ki so šle k maši, češ, kako lahko mladi fantje v kratkih hlačkah tekajo po ulicah. Tudi nekaterim katoliškim časopisom je šlo to v nos,« je dejal sin prvega slovenskega zastavonoše na olimpijskih igrah. In kako je minil njegov nastop na 200 metrov? »Žal ne preveč uspešno, saj je izpadel v predtekmovanju. Veste, oče si je med vojno pokvaril želodec in mama je vedno pazila, kaj mu je kuhala. Verjetno je pred tekmo pojedel kaj takšnega, kar mu ni ustrezalo, imel je želodčne težave, zato ni bil v formi. Govoril pa je, da si je vsaj Pariz podrobno ogledal,« je dodal Perpar mlajši.
Morda še to, v atletski reprezentanci Kraljevine SHS so bili ob dr. Perparju še trije hrvaški atleti, Veljko Narančić, ki je tekmoval v suvanju krogle in metu diska, deseterobojca Đuro Gašpar in Peroslav Ferković ter peterobojec Aleksa Spahić, ki je bil edini Srb. Vodil jih je Ralph Johan Hokke, sicer sudetski Nemec.
