Olimpijske igre so doslej dvakrat potekale v Parizu, in sicer pred natanko stotimi leti ter leta 1900, ko so bile po Atenah 1896 druge olimpijske igre moderne dobe. Pariške igre pred stotimi leti so bile prelomne v številnih pogledih. Zanimivo je pogledati, katerih, in jih preslikati v današnji čas, ko bo Pariz tretjič gostil največje športno tekmovanje, česar so se podrobno lotili pri britanskem BBC. Od umetniških tekmovanj do sprintov. Pariške igre leta 1924 so bile zgodovinske tudi za slovenski šport, saj je Leon Štukelj osvojil dve zlati kolajni (na igrah je tekmovalo enajst Slovencev). Telovadec je bil najboljši v mnogoboju in na drogu, kar sta bili druga in tretja slovenska kolajna na olimpijskih igrah. Prvo je v sabljanju v ekipni konkurenci leta 1912 v Stockholmu z avstrijsko reprezentanco osvojil Rudolf Cvetko.
Pred stotimi leti je v Parizu tekmovalo 3089 športnikov, in sicer v 126 disciplinah v 17 športnih panogah. V Parizu 2024 bo nastopilo 10.500 športnikov v 32 športih, podelili bodo 329 kompletov kolajn. Mnoge panoge so opustile olimpijski program, mnoge druge so bili sprejete v najelitnejšo druščino. Medtem ko so bili številni svetovni rekordi posledica stremenja k profesionalizmu, razvoju opreme ter napredku na številnih drugih področjih, se je predvsem tehnologija razvila do nerazpoznavnosti.
Nekoč 625.000 gledalcev, letos jih pričakujejo 15 milijonov
Igre leta 1924 so bile zadnje pod vodstvom Pierra de Coubertina, predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja in človeka, ki je obudil igre ob koncu 19. stoletja. Športne zveze so igre začele jemati vse resneje in standardizirale pravila tekmovanja, olimpijske organizacije v mnogih državah pa so uvedle kvalifikacije in postavile norme, da so zagotovile, da so bili na igrah prisotni najboljši tekmovalci.
Stadion v severozahodnem predmestju Pariza je bil pred stotimi leti prenovljen za igre in je bil prizorišče tekmovanj v atletiki, nogometu in ragbiju. Letošnja otvoritvena slovesnost naj bi bila ekstravagantno, zabavno in edinstveno praznovanje. Niz čolnov bo v petek, 26. julija, plul po šest kilometrov dolgem odseku Sene mimo mestnih znamenitosti Pariza, pri čemer bo vsaka olimpijska ekipa na krovu svojega čolna. Če se opremo na podatke s preteklih olimpijskih iger, bo čez šest dni slovesnost spremljala skoraj milijarda televizijskih gledalcev po vsem svetu. Olimpijske boje si je leta 1924 skupaj ogledalo 625.000 gledalcev, letos poleti jih pričakujejo več kot 15 milijonov, zadnji podatek pa je, da je na voljo še 1,2 milijona vstopnic.
Olimpijska vas in medijska pokritost
Leta 1924 so športniki prvič skupaj bivali v olimpijski vasi v bližini olimpijskega stadiona v lesenih kočah, v vasi so bile še pošta, trafika, menjalnica, frizerski salon in restavracija. Igre leta 1924 so bile tudi prve, ki so jih v živo prenašali po radiu. Za spremljanje iger je bilo uradno akreditiranih 724 novinarjev, ki so večinoma prihajali iz tujine. To je bil dokaz vse večje priljubljenosti in svetovnega zanimanja za igre.
O vse večji ozaveščenosti in ponosu na preteklost govori podatek, da sta bili za letošnje igre v Parizu zgrajeni le dve novi prizorišči. Mesto luči želi uporabiti svoja obstoječa prizorišča ter jih skupaj z znamenitostmi predstaviti kot ozadje dogodkov. Postavili bodo začasna športna prizorišča, vključno z odrom pri Eifflovem stolpu, kjer bodo potekali olimpijski boji v odbojki na mivki.
Navdih za film Ognjene kočije
Olimpijske igre leta 1924 so bile navdih za s štirimi oskarji nagrajeni film Ognjene kočije, ki ga je režiral lani preminuli Hugh Hudson. Film iz leta 1981 je upodobil legendo o britanskih sprinterjih Haroldu Abrahamsu in Ericu Liddellu ter njunem lovu na olimpijsko zlato. Prvi je zmagal Abrahams, ki je v finalu teka na 100 metrov postal olimpijski prvak s časom 10,6 sekunde, pri čemer je v finalu s šestimi tekači premagal štiri favorizirane ameriške tekmece, vključno z olimpijskim prvakom iz leta 1920 Charleyjem Paddockom. Abrahamsov moštveni kolega Liddell je iz verskih razlogov izpustil tek na 100 metrov, saj so kvalifikacije potekale na nedeljo, na krščanski dan počitka in bogoslužja.
Po teku na 200 metrov, kjer si je Liddell priboril bronasto kolajno, Abrahams pa je bil šesti, so mnogi verjeli, da bi Liddell lahko osvojil tudi zlato v teku na 100 metrov, če ne bi bil zvest svojim prepričanjem. Liddell, ki je umrl leta 1945 v japonskem interniranem taborišču na Kitajskem, je imel do konca iger v Parizu še eno priložnost, in sicer v teku na 400 metrov. Na zunanji stezi je s časom 47,6 dosegel svetovni rekord, postal olimpijski prvak ter spisal eno najbolj legendarnih olimpijskih zgodb.
Leteča Finca
Podobno kot sta britanska športnika pred stotimi leti zaznamovala pariške igre v sprintu, sta jih na srednjih in dolgih razdaljah Finca, ki sta osvajala kolajne in podirala rekorde. Paavo Nurmi je osvojil zlato kolajno in postavil olimpijska rekorda na 1500 metrov (3:53,6) ter manj kot dve uri zatem še na 5000 metrov (14:31,2). Svoji pariški zbirki je dodal še tri zlate kolajne v posamičnem in ekipnem krosu ter ekipni tekmi na 3000 metrov. V krosu so temperature med vročinskim valom dosegle 45 stopinj Celzija. Kar 15 od 38 tekmovalcev je odstopilo, osem tekačev pa so odnesli na nosilih.
Športnik, ki je pred stotimi leti v Parizu najbolj izzval Nurmijevo veličino, je bil njegov rojak Ville Ritola. V teku na 10.000 metrov je osvojil zlato kolajno ter za več kot 12 sekund popravil svoj svetovni rekord. Ritola je osvojil še zlate kolajne v teku na 3000 metrov z zaprekami, ekipnem teku na 3000 metrov in ekipnem krosu, srebro pa je osvojil tudi v posamičnem krosu in na 5000 metrov, kjer je za 0,2 sekunde zaostal za Nurmijem. Zaradi prevlade sta Nurmi in Ritola dobila vzdevek Leteča Finca.
Igre zaznamoval tudi Johnny Weissmuller
Johnny Weissmuller, ki je tekmoval za Združene države Amerike, je leta 1924 postal zvezda olimpijskih bojev v bazenu. Rodil se je v Avstro-Ogrski, v Freidorfu v današnji Romuniji, preden se je kot otrok z družino preselil v ZDA. Ker je zahteval državljanstvo, da bi na igrah v Parizu nastopil kot Američan, se je govorilo, da je Weissmuller, ko je dokazoval svojo identiteto, skrival svoje pravo rojstno mesto in trdil, da je rojen v Pensilvaniji. Sports Illustrated iz leta 1984 navaja, da je Weissmuller popravil dokumente svojega brata, ki je bil po selitvi družine rojen v Pensilvaniji. Weissmullerjev sin, Johnny Weissmuller mlajši, je več desetletij kasneje potrdil, da so navedene trditve resnične.
Leta 1922 je Weissmuller postal prvi človek, ki je na 100 metrov prosto plaval manj kot eno minuto. Dosežek je ponovil v Parizu, ko je rojaku Duku Kahanamokuju izmaknil tretjo zaporedno zlato kolajno v tej disciplini. Weissmuller je postal olimpijski prvak še na 400 metrov prosto in v štafeti 4x200 metrov prosto ter bil član ameriške vaterpolske reprezentance, s katero je osvojil bronasto kolajno. V karieri je dosegel 52 naslovov državnega prvaka ZDA in postavil 67 svetovnih rekordov. Upokojil se je z nepremaganim amaterskim rekordom, saj ni nikoli izgubil tekme, v svojo zbirko pa je dodal še dve zlati olimpijski kolajni štiri leta kasneje v Amsterdamu. Weissmuller je kasneje opustil športno kariero in vstopil v hollywoodsko džunglo, zlati deček pa je postal zvezda filmskega platna, na katerem je upodobil Tarzana.
