Po presenetljivem razpletu aprilskega turnirja kandidatov, kjer je zmagal zdaj že 18-letni Dommaraju Gukesh, in ob dolgi, vse globlji krizi svetovnega prvaka Dinga Lirena, se zastavlja vprašanje, koliko v šahovskem svetu še pomeni dvoboj z naslov svetovnega prvaka. Igralca, ki se bosta novembra pomerila za prestižni naslov, namreč trenutno na svetovni lestvici zasedata zgolj sedmo (Gukesh) in štirinajsto mesto. Ni še bilo uradnega dvoboja, kjer vsaj eden od udeležencev ne bi bil vsaj v najožjem vrhu. Delno gre trenutno stanje pripisati vse bolj izenačenemu svetovnemu vrhu (če odmislimo Magnusa Carlsena, ki osamljen že trinajst let vztraja na njem), kar je dobro. Manj dobro, a pričakovano je zmanjšanje ugleda naslova svetovnega prvaka, odkar 33-letnega Norvežana to ne zanima več. Ding, ki je dobil in izkoristil priložnost za osvojitev naslova prav zaradi odpovedi Carlsena, je seveda zasluženo svetovni prvak, a mu ta vloga zaenkrat očitno ne leži.
Seveda smo že imeli prvake, ki med svojim »mandatom« niso veljali tudi za najboljše igralce na svetu. Najbolj znan primer je Max Euwe, ki je leta 1935 šokantno premagal Aleksandra Aljehina in mu za dve leti odvzel naslov. Karizmatičnega Rusa je poraz streznil: odložil je steklenico, se vrnil na prestol in bil še nekaj let prvi med enakimi. Prevejani Emanuel Lasker se je znal izogniti nasprotnikom, ki so bili v tistem trenutku prevroči, a je bil deležen enake izkušnje, ko je bil v zrelih šahovskih letih tudi sam prevroč za Joseja Capablanco. Tudi Mihail Botvinik in Tigran Petrosjan sta, vsaj v nekem obdobju, veljala za šibka prvaka. Armenec je med šestletno vladavino osvojil le en večji turnir. Vladimir Kramnik, ki je v dvoboju za zgodovino leta 2000 ugnal Garija Kasparova, nikoli ni bil sam na vrhu svetovne lestvice.
Svetovni prvak v Stavangerju zadnji
Le dva svetovna prvaka sta med svojo vladavino izgubila tri zaporedne partije, oba v dvobojih za naslov: Botvinik v svojem prvem dvoboju z izzivalcem Vasilijem Smislovom leta 1954 in Kasparov v povratnem dvoboju z Anatolijem Karpovom leta 1986. Zanimivo, »zatemnitev« se je v obeh primerih končala brez hujših posledic, saj sta oba naslov ubranila. 31-letni Ding Liren je na nedavnem turnirju v norveškem Stavangerju izgubil kar štiri zaporedne klasične partije – in seveda končal na zadnjem mestu.
Pred turnirjem je Ding Liren v enem redkih intervjujev spregovoril o svojih tegobah v zadnjem letu in izrazil cilj, da ne bi bil zadnji med šesterico supervelemojstrov. Nenavaden cilj in seveda se je točno to zgodilo; vrhunski šahisti sodijo med najboljše plenilce na planetu in ko zavohajo kri, nezgrešljivo pritisnejo tam, kjer najbolj boli. Svetovni prvak trenutno res ni v dobri koži, raven njegove igre in osredotočenosti pa je zaskrbljujoče nizka. Samo zaradi velikih izkušenj in stare slave je zvozil z »le« štirimi porazi ob šestih remijih. Kaj se dogaja z drobnim Kitajcem? Po osvojitvi naslova so se začele težave z nespečnostjo, v nekaj mesecih pa je vse skupaj preraslo v depresijo. Sledilo je zdravljenje v bolnišnici, zdravje se je nekoliko izboljšalo, toda peresnolahki Liren očitno še zdaleč ni pripravljen na največje napore za šahovnico.
Tudi izzivalec ni prvi v svoji državi
V zadnjem času je Ding Liren izgubil primat tudi med rojaki; zdaj je prvi Kitajec sedem let mlajši Wei Yi, veliki zmagovalec letošnjega Wijk aan Zeeja, ki ga Ding visoko ceni. Zanimivo, tudi izzivalec Gukesh je v zadnjem mesecu izgubil vodilni položaj med indijskimi šahisti: zdaj je tam 20-letni Arjun Erigaisi, ki serijsko zmaguje in na svetovni lestvici zaostaja le še za težkokategorniki Carlsenom, Nakamuro in Caruano. Stvari se torej hitro spreminjajo, morda prehitro za Mednarodno šahovsko zvezo, ki s posodobitvami tekmovalnih pravilnikov za uvrščanje na turnir kandidatov sicer poskuša iti v korak s časom. A dveletni ciklus je danes pač predolg – tudi to je pred časom zmotilo Magnusa Carlsena, da se je naveličal nositi krono.
S klasičnim, »počasnim« šahom ni nič narobe, maratonske partije so še vedno zanimive za šahovske navdušence. Predolgih šest mesecev med kandidatskim turnirjem in dvobojem za SP pa gre tokrat na roko, ironično, predvsem obema udeležencema. Gukesh se bo lahko v tem času še marsičesa naučil, na šahovnici in ob njej, Ding pa poskusil najti duševni mir in vsaj približek nekdanje moči. Svetovni prvak ima pred seboj zahtevno delo, a tudi vse v svojih rokah. Izogniti se mora divjim zapletom, ki jemljejo energijo; te pač nima na pretek. Izzivalcu mora vsiliti čim bolj dolgočasne, tehnične partije, kjer pride do izraza vztrajnost in natančno manevriranje. V tem elementu je morda vendarle najboljši na svetu, če spet odmislimo nekega Norvežana.
