»Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročila reformacija,« opozarja predsednik DZ. Kot je zapisal, ni šlo »le« za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala.
Od jezika tlačanov do ravni liturgičnih jezikov tedanje Evrope
Spomnil je, da je Trubar jezik, ki je do tedaj veljal za »jezik tlačanov in kmetov«, nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. »S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon,« opozarja predsednik DZ.
Reformacija s Trubarjem na čelu je po njegovih besedah nenadomestljivo zaznamovala slovensko zgodovino. Temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej »stala in obstala«, se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj.
Brez jezika bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov
Kakšna bi bila naša usoda, naša sedanjost brez Trubarjeva knjižne slovenščine, brez Dalmatinovega prevoda Biblije in brez Bohoričeve prve slovnice slovenskega jezika, si ne moremo in ne želimo predstavljati, je zapisal Brglez. Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi po njegovih besedah verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti.
Reformacijo tako torej vidi kot tisto ključno silo, »ki nam je omogočila prvi drzen korak na naši dolgi poti do slovenske kulturne in politične samostojnosti. Omogočila nam je, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v narod, ki se je samozavesten in drzen, predvsem pa zavedajoč se svoje samobitnosti, uspel prebiti tudi do lastne samostojne in neodvisne države.«
Močan in viden dejavnik oblikovanja slovenske dediščine
Dan reformacije je v prvi vrsti spominski dan, ko obeležujemo razglasitev znamenitih 95 tez Martina Lutra, ki jih je 31. oktobra pred 497 leti protestno pribil na vrata wittenberške cerkve. S tem se je začela reformacija in protestantstvo kot odgovor na težke in ekscesne razmere, ki so vladale v takratni družbi in Cerkvi. Reformatorji so stremeli k prenovi celotne družbe in so tako v mnogočem ključno vplivali na nadaljnji družbeni razvoj ter na tok evropske pa tudi svetovne zgodovine, je v poslanici spomnil Cerar.
Prek tržaškega škofa Bonoma in posebej prek duhovnika Primoža Trubarja je sredi 16. stoletja reformacijsko gibanje odločno vstopilo tudi v naše dežele. Versko jih je razgibalo, zlasti pa kulturno prebudilo, piše premier. »O ključni Trubarjevi vlogi pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in izjemnem prispevku ostalih protestantskih piscev v našem slovstvu in kulturi ne bomo nikoli uspeli povedali vsega. Njihova dejavnost je tako močno posegla v našo narodno bit, da je postala nezamenljiva in neodtujljiva. Postala je močan in viden dejavnik oblikovanja slovenske dediščine,« poudarja Cerar.
»Za Trubarja in somišljenike je bila vera v dejavno moč Božje Besede oziroma Logosa gonilo vsega njihovega delovanja. Prepričani so bili, da lahko Beseda pomaga človeku in spremeni družbo. Temu prepričanju ne moremo oporekati niti po 450 in več letih, saj je že samo njihova književna zapuščina tako globoko zaznamovala našo kulturo, da si brez nje skoraj ni mogoče predstavljati preživetja, razvoja in ustvarjalne rasti slovenske besede in z njo omike,« navaja premier.
Novi pogledi na razmere v družbi
Slovenski narod je z reformacijo prvič vidno stopil na evropski oziroma svetovni zemljevid, saj smo takrat postali aktivni del evropskih gibanj in procesov, je spomnil slavnostni govornik letošnje proslave na predvečer praznika. Ideje slovenskih reformatorjev so tako dvigale Slovenijo iz »barbarske provincialnosti« v sam vrh evropskih narodov. »Kot štirinajsti narod v Evropi smo dobili celoten prevod Biblije, kot osmi narod v Evropi smo dobili moderno slovnico,« je navedel Zavrtanik.
Reformacija je prinesla tudi nove poglede na razmere v družbi, odnose med ljudmi in oblastjo ter na cerkvene institucije. Zavrtanik sicer meni, da bi moderna znanost nastala tudi brez reformacije, a obenem izrazil prepričanje, da bi se ta brez reformacije razvila mnogo kasneje. Luther in reformatorsko gibanje sta se namreč postavila na stran znanosti in dajala prednost opazovanju narave in pojavov v njej, kar je nedvomno spodbudilo razvoj moderne znanosti.
Slovenci smo bili po Zavrtanikovih besedah prvič del evropskih reformatorskih gibanj v 16. stoletju, drugič pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Evropa začela spreminjati pogled na polpreteklo zgodovino ter delitev na vzhod in zahod. »Obakrat smo Slovenci reformne ideje prehitro opustili. V 16. stoletju smo bili v to prisiljeni, ob in po nastanku države Slovenije pa ne in smo žal to storili sami,« je dodal.
Sanje smo zmogli, reformnega procesa ne
V času osamosvajanja smo sanje zmogli, reformnega procesa pa ne. »Je bilo dogajanje ob osamosvojitvi naše države preveč obteženo s procesom samostojnosti in odcepitve od bivše skupne domovine Jugoslavije in smo premalo pozornosti posvetili vrednotam, na katerih naj bi temeljila nova država Slovenija,« se je vprašal rektor novogoriške univerze.
Kot je dodal, Slovenci reformatorskega duha, ki bi ga takrat potrebovali, nismo imeli. »Bali in otepali smo se in se še vedno otepamo kakršnih koli resnih in nujnih sprememb. Zato danes živimo v državi, kjer je državljane skoraj panično strah kakršne koli, celo še tako nujne reforme. Če pa si kdo drzne zagovarjati spremembe, postane milo rečeno heretik ali izdajalec slovenskega nacionalnega interesa,« je poudaril Zavrtanik.
Rektor novogoriške univerze kljub temu upa, da se slovenski reformatorski duh skozi stoletja ni izgubil. »Vprašanje pa je, kdaj bodo okoliščine takšne, da se bo ta duh v nas prebudil in bomo ponovno imeli priložnost, ki smo jo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja zamudili,« je dodal.
