V osnutku predstavljene koalicijske pogodbe je Stranka Mira Cerarja ponovno združitev okoljskega in prostorskega resorja v eno ministrstvo utemeljila z učinkovitim in usklajenim oblikovanjem in izvajanjem okoljske, prostorske in gradbene zakonodaje ter z lažjim umeščanjem v prostor. Toda krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora ocenjuje, da ni nujno, da bi se to zdaj lahko zgodilo. »Ponovna združitev sama po sebi nima te moči,« opozarja. Tudi NSi kot morebitna koalicijska partnerica ponovni vzpostavitvi ministrstva za okolje in prostor po naših informacijah nasprotuje.
Problemi, s katerimi se v Sloveniji soočamo pri urejanju prostora in graditvi objektov, po besedah Simonetijeve ne izvirajo iz resorne kombinacije na posameznem ministrstvu, temveč »koreninijo globoko v pomanjkanju politične volje za transparentno in celostno upravljanje prostora«. Probleme ustvarjajo posamezni politični interesi in resorji, ki svojo moč uveljavljajo prek resorne zakonodaje in svojih organov v javni upravi. »Prostorska politika je v takih pogojih brez orientacije, prioritete se menjajo, postopki pa vlečejo,« pravi Simonetijeva.
Od Podobnika samo še navzdol
Da sama reorganizacija resorjev ne bo rešila ničesar, saj bo nadaljnja usoda tako prostorskega kot okoljskega sektorja odvisna predvsem od tega, kdo bo prevzel novo ministrstvo, s kakšno motivacijo in katerimi prioritetami ter ali bo s svojo ekipo sposoben tudi menedžersko urediti stanje, pravi tudi direktorica Umanotere Vida Ogorelec. »Upajmo na močno osebnost s političnimi izkušnjami in popolno podporo premierja,« ji pritrjuje klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Kajti pred novim ministrom in njegovo ekipo bo težka naloga ne le vzpostavitve povezovanja z drugimi ministrskimi resorji, temveč tudi strokovne okrepitve ministrstva in spopada z interesnimi skupinami, ki imajo zdaj koristi od tega, da se nič ne spremeni. »Navsezadnje ne gre za stanje okolja ali kakovost naših voda, ampak za to, kako iz okolja delati službe,« pravi dr. Kajfež-Bogatajeva.
Ob celovitem med- in nadresorskem strateškem povezovanju okolja (po Simonetijevi pa tudi prostora) z drugimi temami (na primer turizmom, energetskimi projekti, prometom) bo po besedah Ogorelčeve nujno treba tudi strokovno okrepiti okoljske kadre na ministrstvu. »Janez Podobnik je kot okoljski minister začel nastavljati popolnoma nesposobne ljudi po družinski in strankarski liniji, odtlej pa je šlo na področju kadrovanja samo še navzdol. Veliko sposobnih ljudi je odšlo, mladi pa na ministrstvu ne dobijo priložnosti, še posebej, če nimajo vez,« opozarja Ogorelčeva. Dr. Kajfež-Bogatajeva poudarja, da nenadomeščanje zaposlenih, ki se upokojujejo, ne more trajati v nedogled, saj močno slabi stroko. »Ljudi je vse manj, podnebnih sprememb pa ne,« opozarja.
Zapravljanje javnega denarja
Takšno varčevanje na račun stroke je po besedah Ogorelčeve voda na mlin tistim interesnim skupinam, ki si želijo na vsak način ohraniti status quo, saj ga lahko izkoriščajo sebi v prid tako pri koriščenju proračunskih sredstev in subvencij kot pri uveljavljanju pravnega reda, ki je pisan na njihovo kožo. Zaradi pomanjkanja strokovnega kadra so recimo avtoprevozniki lani prejeli za štiri milijone evrov subvencij, katerih edini učinek so bili večji dobički prevoznikov, ki jim že tako ne gre slabo, pravi. Kajti še decembra jim je država iz podnebnega sklada delila subvencije za nadstandardne tovornjake, ki so naslednji mesec, ko so začele veljati strožje minimalne okoljske zahteve zanje, postali standardni. »Najdražja je država, ki ni sposobna izpolnjevati svojih funkcij, med katerimi je ena najpomembnejših uveljavljanje javnega, skupnega interesa. Taka država postane ujetnica dobro organiziranih vplivnih skupin, ki jo izčrpavajo in sistem prilagajajo sebi v prid,« opozarja Ogorelčeva.
Pri tem nima v mislih le kadrovskega slabljenja okoljskega sektorja, temveč tudi varčevanje, ki ga je Janševa vlada leta 2012 izvedla z ukinitvijo nekdanjega ministrstva za okolje in prostor (MOP) in vladne službe za podnebne spremembe, ki je bila degradirana »v sektor tretjega ranga«. Tisto leto pa je bilo za zaposlene na MOP burno tudi zato, ker so se morali le nekaj tednov pred ukinitvijo ministrstva seliti z Dunajske na Litostrojsko, da so se že čez nekaj mesecev lahko spet selili na Dunajsko in v Langusovo ulico.
Da so bile selitve, vključno z razdružitvijo, predvsem zapravljanje uradniškega časa in davkoplačevalskega denarja, saj niso prinesle pozitivnih učinkov, ugotavljajo tudi drugi okoljski in prostorski strokovnjaki. »Najprej je zaradi tega prišlo do zastoja pri delu po čisto tehnični plati, saj logistika – selitve, preureditve, kadrovske zamenjave – vzame kar preveč časa,« pravi dr. Kajfež-Bogatajeva. Poleg tega je združitev okolja s kmetijstvom okoljske projekte in tudi okoljsko kadrovsko politiko postavila v podrejen položaj. »Minister Židan (Dejan, op. p.) je bil predvsem minister za kmetijstvo, da se z okoljem sploh ne ukvarja, pa je bilo zelo očitno. Na sestanke evropskega sveta okoljskih ministrov recimo ni hodil, ampak je tja pošiljal svojo državno sekretarko,« se strinja Ogorelčeva.
Selitve niso rešitev
Hkrati tudi obljubljenih sinergij ni bilo, ocenjuje prof. dr. Kajfež-Bogatajeva. Kajti v zadnjih dveh letih ministrstvo ni uresničilo niti s kmetijstvom logično povezanih okoljskih projektov, kot so nov zakon o vodah, projekti namakanja in tisti, povezani s kmetijsko sušo, prilagajanje kmetijstva podnebnim spremembam... Združitev pa je bila po njenih besedah problematična tudi zato, ker je postalo ministrstvo »preveliko podjetje« s preveč sektorji, med katerimi ni bilo povezovanja. »Dva tako zahtevna resorja bi morala imeti res odlično notranjo organizacijsko strukturo, da bi bila obvladljiva. Glede na to, da je bil okoljski del ministrstva že na MOP v zelo slabi kondiciji, slabo organiziran, neučinkovit, ljudje pa nemotivirani, bi moral dobiti dosti več pozornosti,« ocenjuje Ogorelčeva.
Bolje se na infrastrukturnem ministrstvu zadnji dve leti ni godilo niti prostorskemu sektorju. »Razdružitev resorjev okolja in prostora ni prinesla načrtovanih oziroma želenih učinkov, predvsem pa ni olajšala umeščanja objektov v prostor. V praksi se je izkazala za potratno izgubljanje časa in za nadaljevanje neodgovorne politike upravljanja prostora, za lažno obljubljanje sprememb, ki naj bi jih zagotovili birokratski ukrepi in selitev na novi naslov,« ocenjuje Simonetijeva.
Da je bilo z razdružitvijo okolja in prostora stroki odvzeto njeno temeljno poslanstvo koordinatorja, varuha in hkrati promotorja prostorskega razvoja, pa opozarja dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo prof. mag. Peter Gabrijelčič. Kot pripoveduje, je bila skrb za nacionalni prostor na spletni strani nekdanjega MOP opredeljena kot osnova za razvoj naroda in vsega prebivalstva, za krepitev samobitnosti, za preudarno izkoriščanje prostorskih potencialov ter za ohranitev krajinske pestrosti in naravnih kakovosti. »Vračanje k nekdanji obliki in funkciji MOP pomeni zato vračanje k stroki.«
