Ugaša začetni optimizem, da bosta področji okolja in prostora prvič v zgodovini slovenske samostojnosti vendarle dobili težo, ki jima tudi glede na vse bolj poudarjeno evropsko usmeritev v okolju prijaznejši in prostorsko pametnejši razvoj družbe pripada. Kaže pa, da lahko novo ministrstvo za okolje in prostor prevzame svojo staro vlogo resorja za ohranjanje službe in kariere. Ministrstvo je v preteklosti vedno končalo v rokah pomembnega predstavnika ene od koalicijskih strank, ki mu na volitvah bodisi ni uspelo priti v parlament oziroma ni dobil drugega želenega mesta, ali pa je služilo kot končno uravnoteženje strankarske podobe vlade glede na volilne rezultate.
Vsi v DeSUS se spoznajo na vse
DeSUS-ov kandidat bo skoraj gotovo zdravnik in nekdanji zdravstveni minister Tomaž Gantar. Kot Gantarjeve reference za vodenje ministrstva za okolje in prostor v DeSUS izpostavljajo njegovo županovanje v Piranu in dodajajo, da je kritičen do sebe, saj je zavrnil ponudbo o prevzemu infrastrukturnega ministrstva.
»Zdravnika smo nekoč že imeli za ministra (Janeza Podobnika v času prve Janševe vlade, op. p.) in že takrat sem pričakovala, da se bo resno lotil vsaj tistih okoljskih problemov, ki so najbolj povezani z zdravjem, recimo onesnaženosti zraka in vseh opominov iz Bruslja zaradi tega. Mogoče bomo pa zdaj dočakali ministra, ki bo razumel, da to niso heci. Zaradi slabega zraka živimo leto dni manj,« malo v šali komentira klimatologinja in profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Lučka Kajfež Bogataj. Bolj zares pa, da izbira kaže na politično majhnost Slovenije, v kateri se še vedno predvsem politično kadruje. »Očitno se vsi v DeSUS spoznajo na vse.«
Potrebovali bi močno in odločno politično osebnost
Povolilno sestavljanje nove vlade tako tudi po besedah dr. Kajfež-Bogatajeve lahko kaže na pomanjkanje ambicij koalicijskih strank na področju okolja. To pa tako kot prostorski del potrebuje močno roko, je prepričana stroka z obeh področij. Dolgoletno izrivanje okoljskih in prostorskih tem na politično obrobje, kjer sta področji obveljali predvsem za oviro na poti do gospodarske rasti in razvoja, je namreč pustilo posledice. Sloveniji na področju okolja grozijo tudi visoke bruseljske kazni, saj evropska komisija proti naši državi vodi kar nekaj postopkov zaradi zamud in nepravilnega prenosa evropske zakonodaje v slovenski pravni red ter neizvajanja že sprejetih predpisov. Kršitve je med drugim zaznala na področju odpadne elektronske in električne opreme ter industrijskih emisij, zaključen pa še ni niti postopek zaradi večletne prekomerne onesnaženosti zraka z drobnimi nevarnimi prašnimi delci PM10.
Tako okoljska kot prostorska stroka sta zato ob napovedani ponovni združitvi resorjev pod enim ministrom upali predvsem na močno politično osebnost. Hkrati so predvsem okoljski strokovnjaki od novega ministra pričakovali dovolj menedžerskih sposobnosti, da bo znal tudi kadrovsko urediti ministrstvo, na katerem se je v preteklosti vse preveč politično kadrovalo. Novi minister pa bi moral pokazati tudi odločnost za spopad z interesnimi skupinami, ki so imele doslej koristi od slabljenja okoljskega sektorja tako pri izkoriščanju proračunskih sredstev in subvencij.
Vse to bi bilo pomembno tudi zato, ker EU v naslednjih sedmih letih obe področji postavlja med prioritete in tudi od Slovenije zahteva, da skupno 3,3 milijarde evrov evropskega denarja, ki bo glede na slabo javnofinančno stanje praktično edini razvojni denar države v prihodnjih letih, usmeri v trajnostni razvoj gospodarstva in družbe.
Ali bo Gantar kos nalogi?
Mandat Tomaža Gantarja na ministrstvu za zdravje bi lahko označili kot eno samo nemoč. Tako kot njegovi predhodniki je dal tudi Gantar v času Janševe in nato še vlade Bratuškove na mizo svoj predlog zdravstvene reforme, a so jo za začetek raztrgali že v koaliciji. Prav tako so v veliki meri oklestili interventni zakon, ki bi obubožanemu zdravstvu prinesel nekaj denarja, s čimer bi vsaj malo zamejili padanje standarda zdravstva in podaljševanje čakalnih dob. Vlada je prisluhnila vsem mogočim interesom, le interesu bolnikov ne. Gantar je imel sicer dokaj jasne predstave, kaj je treba storiti, a tega znotraj koalicije ni znal in zmogel uveljaviti. Njegovi koalicijski kolegi so mu pripisovali pomanjkanje odločnosti in političnih veščin.
»S takšnim nadaljevanjem me v resnici skrbi, kje se bodo naši državljani v bodoče zdravili. Sam odgovornosti za vse to vsekakor ne morem prevzeti. V okviru koalicije nam ni uspelo opraviti nujne razprave na temo reševanja zdravstvenega sistema in tako mi ni uspelo prepričati vpletenih, da laična pričakovanja in hotenja ne vodijo k pravi in dolgoročni rešitvi težav v zdravstvu,« je Gantar potarnal v odstopni izjavi. Njegovi argumenti so sicer povsem držali, vendarle pa gre od ministra pričakovati, da bo vztrajal tudi ob velikih ovirah. Ne nazadnje so za zdravstvo s tem, ko si je Gantar nad njim umil roke, prišli še slabši časi zatišja in nazadovanja.
