Zdraviliške občine ustvarijo skoraj tretjino vseh turističnih prenočitev v Sloveniji in čeprav zdravilišča oziroma terme veljajo za paradnega konja slovenskega turizma, je analiza stanja razkrila precejšnje slabosti tudi v tej panogi. Ključne so pretirana osredotočenost na domačega gosta, premajhen poudarek na zdraviliški oziroma zdravstveni dejavnosti in prevelik na kopanju, kanibalizem (zdravilišča si med seboj zbijajo cene) ter pomanjkanje specializacije (preveč so si podobna med seboj), ni vzpostavljenih mednarodnih standardov kakovosti, prevelika zadolženost podjetij, nestabilna lastniška sestava (40-odstotni lastnik je javni sektor, preostalo je bolj ali manj v rokah domačih finančnih holdingov), varčevanje lastnikov na račun kakovosti storitev, preobilna vlaganja v zadnjih letih v zidovje in preskromna v ljudi... V novi strategiji razvoja in trženja slovenskih naravnih zdravilišč 2015–2020 so na podlagi naštetih slabosti zapisani cilji, kje želi biti ta panoga čez pet let. Ključni so doseči 3,3 milijona prenočitev ali petino več kot trenutno, ustvariti 300 milijonov evrov prihodkov, kar je skoraj tretjino več kot danes, delež tujih gostov pa s sedanjih 42,5 odstotka povišati na 54 odstotkov.
Nemci obračajo hrbet slovenskim zdraviliščem
Slovenska zdravilišča oziroma terme so povezane v Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč (SSNZ), ki ima 15 članic, te pa deset različnih lastnikov (v SSNZ niso vključeni le Rimske terme, Banovci, Rakitna in Bioterme Mala Nedelja). Iztok Altbauer, direktor SSNZ, pravi, da je bilo turistično leto 2014 nekoliko slabše od predhodnega. Njihove članice so imele več gostov, a manj prenočitev kot v letu 2013. Pozitivno je, da se je osip obiskovalcev iz Italije ustavil, obisk iz Avstrije povečal, z ruskim trgom pa so še zmeraj težave. V prvih enajstih mesecih je prišlo v slovenska zdravilišča pet odstotkov manj ruskih gostov, ustvarili pa so osem odstotkov manj prenočitev, a so kljub temu po tem kriteriju še vedno na tretjem mestu (za Avstrijci, Italijani in pred Britanci).
V zadnjem desetletju so slovenska naravna zdravilišča (SNZ) doživela največji upad (za več kot petino) nemških gostov. Kako to? »To se je zgodilo zaradi povišanja cen po prenovi turističnih zmogljivosti. Nemci veliko stavijo na znamko kakovosti in če ima zdravilišče katerega od evropskih certifikatov kakovosti, mu bodo dali večjo veljavo. A od slovenskih zdravilišč imata evropski certifikat le Dobrna in Rogaška Slatina,« odgovarja Altbauer. Po njegovih navedbah so Nemci v naša zdravilišča pripravljeni priti za 25 do 30 evrov, za več ne. »Madžarska zdravilišča so 20 do 30 odstotkov cenejša od slovenskih, ta država je v zadnjih dvajsetih letih tudi veliko vlagala v promocijo termalnega turizma, zato velja za zdraviliško deželo, Slovenija pa kot takšna ni prepoznavna,« poudarja Iztok Altbauer.
Slaba finančna slika
V zdraviliščih so – kot v turizmu sploh – prepričani, da bi morala Slovenija, če želi biti prepoznavna, za promocijo v tujini na leto nameniti vsaj 20 milijonov evrov. Zavzemajo se za ponovno vzpostavitev samostojne nacionalne turistične organizacije (STO), za njeno kadrovsko okrepitev in za vnovično odprtje predstavništva STO tudi v kateri od držav Beneluksa. Število obiskovalcev slovenskih zdravilišč iz Belgije in Nizozemske namreč zadnja leta skokovito narašča. »Če imamo turistično predstavništvo v Londonu in Tokiu, bi ga še toliko bolj potrebovali tudi na območju Beneluksa. To je ključen potencialni trg, kjer lahko učinke dosežemo že v kratkem času,« meni Altbauer. Tako nizozemski kot belgijski turisti so namreč znani kot dobri potrošniki, veliko si ogledajo, imajo tudi nadpovprečno dobo bivanja pri nas.
SNZ so lani ustvarila dobre štiri milijone evrov izgube, kumulativne izgube je 64 milijonov evrov, finančnih obveznosti (kratkoročnih in dolgoročnih kreditov) za 271 milijonov evrov. »Likvidnost še ni ogrožena, je pa potencial ogroženosti visok,« je eno od svaril, zapisanih tudi v novi strategiji razvoja zdravilišč. Skrb vzbujajoči so tudi nekateri drugi kazalniki. Povprečna zasedenost vseh prenočitvenih zmogljivosti v zdraviliščih je v zadnjih desetih letih opazno upadla (na dobrih 50 odstotkov), prav tako izkoriščenost bazenov in zunajpenzionska poraba.
Na račun kopalnega zanemarili zdravstveni turizem
Slovenska naravna zdravilišča so se v preteklosti tudi preveč usmerjala v velnes, zanemarjala pa zdraviliški oziroma zdravstveni turizem, zato je njihov cilj do leta 2020 prebiti se na evropski zavarovalniški trg, torej tujce v večji meri privabiti v Slovenijo na preventivno zdravljenje. Največ hodijo k nam na zdravljenje ruski gostje, zato imajo tudi daleč najvišjo povprečno dobo bivanja, ki je več kot deset dni. Skoraj polovica vseh ruskih turistov, ki pridejo v Slovenijo, prespi v zdraviliških občinah, a je bil v letu 2014 njihov osip precejšen. To gre pripisati tudi dejstvu, da iz Ruske federacije prihajajo manj premožni ali srednje premožni gostje, ki so bolj občutljivi za gospodarsko in politično nestabilnost doma.
Tujci v slovenska zdravilišča povečini prihajajo na termalni oddih, na kopanje, velnes, vodna doživetja in aktivni oddih. Te kategorije zdraviliščem navržejo okoli 70 odstotkov vseh prihodkov, zdravstveni turizem in medicinski velnes pa le petino. Zato je v novi strategiji zapisano, da želijo zdravilišča do leta 2020 delež zdravstvenega turizma v skupnih prihodkih s 5 povišati na 9 odstotkov, delež medicinskega velnesa s 15 na 18 odstotkov, delež vodnih užitkov oziroma množičnega turizma pa s 70 odstotkov znižati na 60, od tega delež kopanja v termah s 37 na 24 odstotkov.
