Število podjetij in samostojnih podjetnikov v zasavskih občinah je v zadnjih desetih letih naraščalo, a je ta podatek zelo varljiv, saj je kljub vsemu število zaposlenih v regiji ves čas padalo. Leta 2003 je bilo v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku 487 podjetij z 8827 zaposlenimi in 895 podjetnikov, konec leta 2012 pa je po podatkih Ajpesa delovalo le še 655 družb s 6430 zaposlenimi in 1126 samostojnih podjetnikov.
Rezultati poslovanja družb so se začeli bistveno poslabševati že leta 2008, ko so zasavska podjetja v primerjavi z drugimi regijami ustvarila eno najnižjih rasti dodane vrednosti in najmanj prihodkov na zaposlenega, že leto kasneje, ko so podjetja v drugih regijah še vedno poslovala pozitivno, pa so zasavske družbe ustvarile že 6 milijonov evrov čiste izgube. Ta se je do leta 2012 še podvojila. V istem letu je šlo v Zasavju v stečaj pet večjih podjetij, ki sta se jim lani pridružila še zagorska Svea in hrastniški Sijaj.
Medtem ko se število delovnih mest v regiji vsako leto zmanjšuje, zdaj jih je bržkone že manj kot 6000, so bili na drugi strani konec januarja delovno aktivni 15.504 prebivalci. To pomeni, da se jih večina vozi na delovno mesto v druge regije in da je aktualno stanje povsem drugačno, kot so konec minulega tisočletja predvidevali v zagorskem Regionalnem centru za razvoj (RCR). Leta 1999 so namreč v treh zasavskih, litijski in radeški občini s strategijo regionalnega razvoja Zasavje 2000+ napovedali 2000 novih zaposlitev in zmanjšanje brezposelnosti za tretjino.
Drugih vlagateljev niso spustili zraven
Spomnimo, da bi samo polovico teh delovnih mest v Zagorje pripeljal danes preboldski Odelo, a so leta 2005 gradnji proizvodne hale nasprotovali prav v Regionalnem centru za razvoj, ker bi stavba »popolnoma prekinila pot naravni svetlobi v pritličju in prvem nadstropju RCR ter s tem bistveno poslabšala kvaliteto na novo urejenih prostorov tega objekta«. Kasneje smo od virov, ki ne želijo biti imenovani, a imajo tesen stik z zasavskim gospodarstvom, izvedeli, da prihod Odela ni bil edina propadla priložnost, temveč so »tuje« investitorje odganjali že pred letom 1999, ko so ugotavljali, da bo v regiji vendarle treba začeti ustvarjati nova delovna mesta.
Že leta 1994 je namreč prav tako v Zagorju, ob tovarni apnenca IGM Zagorje, podjetje Knauf želelo postaviti tovarno veziv, ki bi jih izdelovali iz zagorskega apnenca. Kot je povedal naš vir, je bila občina pripravljena poskrbeti za komunalno infrastrukturo, v zameno zanjo pa bi dobila 50-odstotni delež v podjetju. A so se tik pred podpisom pogodbe zadeve obrnile, saj je občina želela 51-odstotni delež podjetja, proti vlagatelju pa so se postavili tudi predstavniki delavcev IGM Zagorje, ki so bili prepričani, da bodo ukinjali delovna mesta. Lasselsberger-Knauf je leto kasneje zgradil tovarno v madžarskem Veszpremu, ki je prav tako kot Zagorje mesto v rudarski regiji. Tako kot so nameravali v Zagorju, so namreč tudi tam prezaposlovali rudarje in že v prvem letu zaposlili več kot 100 ljudi.
Tri leta kasneje se je zgodba ponovila še z idrijskim Kolektorjem. Ta je v Zagorju želel postaviti proizvodnjo komutatorjev, vendar so lokalni pogajalci podjetju ponudili zgolj polovični znesek, ki bi ga za odprtje novih delovnih mest prispevala država. Šlo je za 54.000 takratnih nemških mark na delovno mesto, teh pa bi bilo v prvi fazi 60, se spominja naš vir. Kolektor se je zaradi nespretnih pogajalcev odločil proizvodnjo komutatorjev postaviti na Obali. Kolektor Sikom je sicer vodilni proizvajalec komutatorjev na svetu, skupina pa na leto ustvari več kot 120 milijonov evrov prihodkov.
Polovica od 20 milijonov evrovv infrastrukturo
Zasavci so tako šli v preporod gospodarstva po svoje. Največ upov so polagali v državno pomoč in tako imenovani tretji, razvojni del zasavskega zakona, namenjen prestrukturiranju gospodarstva, ki se je kljub naporom, da bi ga podaljšali, izvajal med letoma 2001 in 2006. In čeprav je strategija Zasavje 2000+ za minimalno izvajanje razvojnih programov do leta 2006 predvidevala 20 milijonov evrov, kolikor so jih tudi dobili, jim niti v tem času ni uspelo ustvarjati novih zaposlitev, ampak se je število delovnih mest kljub boljšemu poslovanju podjetij zmanjševalo. Zdaj v RCR obžalujejo, da je denar iz državne blagajne prihajal premalo časa.
Z 20 milijoni evrov jim je namreč v petih letih uspelo urediti industrijske in obrtne cone, v kar so vložili polovico sredstev, za vzpostavitev in delovanje regionalnega tehnološkega centra, za aktivnosti podjetniškega inkubatorja in centra za razvoj turizma, ki je imel sedež v Litiji, so namenili 37 odstotkov sredstev in po njihovih podatkih ustvarili 577 zaposlitev, preostalih 13 odstotkov sredstev pa so namenili izobraževanju in usposabljanju kadrov v podjetjih, štipendijski shemi ter promociji regije.
Zasavje je s tem resda do leta 2008 po razvitosti regij napredovalo s predzadnjega na osmo mesto, za vzpostavitev stabilnega gospodarstva pa bi se državne spodbude morale izvajati še dlje časa, je prepričan Tomo Garantini, direktor RCR. Na vprašanje, ali torej Zasavje ne bi moglo preživeti brez stalne državne pomoči, odgovarja, da se je regija v nekem trenutku znašla v nezavidljivem položaju, saj sta rudarstvo in industrija za sabo pustila degradirano okolje, obenem pa tudi povzročila beg mladih in znanja ter pomanjkanje podjetniških pobud. »Rudarske regije kjer koli po Evropi imajo posebne in precej bogate programe zapiranja, saj je dolgoletna monotona gospodarska struktura povsod pustila podobne pojave,« pojasnjuje Garantini in dodaja, da rudarstvo in energetika nimata več sredstev za vlaganja v nove dejavnosti, kakor je veljalo v letih, ko sta ceni premoga in energije omogočali tolikšno akumulacijo, da so se iz nje razvijale druge dejavnosti. Izvirnih greh za nerazvito gospodarstvo gre torej po njegovem mnenju iskati v nedokončanem prestrukturiranju, ne pa tudi v nespretnem sprejemanju investitorjev, ki jih danes Zasavje, podobno kot celotna Slovenija, ne zanima več.
V RCR tako skušajo stanje blažiti z različnimi programi, ki jih izvajajo s pomočjo partnerjev in sredstev iz razpisov, a ti do zdaj še niso pokazali pravih učinkov. Med drugim so se lotili kaljenja mladih podjetnikov v okviru programa Podjetno v svet podjetništva in razvoja turizma, a se je, ko je zmanjkalo evropskih sredstev, kmalu vse ustavilo. Tako ima zdaj zasavski turizem enotno grafično podobo, svoj spletni portal, nabor ponudnikov in spominke, a kaj, ko v zasavskih občinah turist praktično nima kje prespati. Kot razlaga Garantini, gre za večje projekte, ki jih obstoječi ponudniki praviloma sami ne zmorejo zagnati, zato bi tudi v tem segmentu potrebovali finančne spodbude za sofinanciranje naložb.